Lojze Wieser: Svobodnjaki so mojstri šovinizma. Desetletja so vadili na nas.

Kdaj je formula postala odločilna?

To ni pojav, ki je nastal z danes na jutri. Moči tega novega političnega gibanja ne gre podcenjevati. Ni nekaj, kar je padlo z neba. Razvijalo se je polagoma iz leta v leto in ima zelo globoke korenine. Nezadovoljstvo se je nalagalo v plasteh, zdelo se je, da se sproti sprošča zaradi obljube vedno višjega standarda, v resnici pa se je akumuliralo in tlelo v družbenih krogih, za katere sredinski politiki na oblasti sploh niso vedeli, da so pomembni za njihovo politično preživetje. Da bodo na koncu oni odločali, kdo bo obstal in kdo ne.

Zdi se mi, da je to kar splošen pojav. Eden od stranskih razlogov je bil ta, da Evropska unija ob razpadu Jugoslavije ni nudila novih perspektiv. Sploh niso analizirali nenadne eksplozije nacionalizma in so ignorirali njegovo razdiralno silo. Danes lahko vidimo posledice. Isti proces se zdaj razvija v drugih delih Evrope, nacionalistična govorica zelo hitro zamenjuje vse druge politične teme. Danes najpogosteje slišimo, da je perspektiva v nacionalni državi. Bilo je očitno, da večnacionalna država, kot je bila Jugoslavija, nacionalnih vprašanj ni znala spremeniti v kulturna in jezikovna vprašanja. Na prostoru brez meja ni nastala komunikacija, ki bi preprečila novo risanje meja. Prav nasprotno. Ob prvi priložnosti so ljudi zanimale samo še razlike in postavljanje meja. V Evropski uniji so se temu vprašanju izognili. Kot da se Evrope to ne tiče, ker je takšno družbeno in politično dinamiko sama že preživela in presegla. Ker so se tej razpravi izognili, se je zdaj nacionalistična politika tako zelo razvila, da je začelo prevladovati razmišljanje v okviru nacionalnih meja. Zdi se, da je čez to zelo težko videti, pogosto pa slišimo tudi, da ni potrebno.

Velik del ljudske stranke, velik del socialdemokratskih funkcionarjev, pretežni del sindikatov, podeželja, kmetov in tudi srednji sloj pod vtisom strahu pred izgubo privilegijev, ki so jih uživali desetletja, verjamejo v zmoto, da jim bo družba vse te izgube povrnila, če se bodo le obrnili proti tujcem, prišlekom, skromnim in revnim. Temu v prid seveda deluje tudi čedalje ostrejša verska debata: katoliška Evropa proti islamu.

Ti pojmi so postali zastareli. Že dolgo ni več jasno, kaj je levica in kaj je desnica.

Tudi tukaj ne. Van der Bellen in struja, ki jo zagovarja, ima pametno strategijo. Poskuša ustvariti dialog med ljudmi. Prizadeva si razširiti medsebojno komunikacijo. Van der Bellen je odprt za celoten politični prostor in ga ne omejuje. Upira se postavljanju novih meja in se ne boji obrobnih tem, kot so begunci, manjšine in homoseksualci. Publiki se približuje s humanističnim pogledom. Vztraja, da je treba pri teh vprašanjih ustvariti zelo široko demokracijo in da se ljudi ne sme zožiti na geslo, da smo mi mi in da smo kot taki proti vsem drugim. Deluje brez vsakršne ideološke omejitve. Vse ideologije, ki so prej delovale kot smernice razvoja, so pogorele.

Van der Bellen nakazuje, da obstajajo izhodišča, na podlagi katerih se mora družba razviti v smer spoštovanja in dostojanstva. Ne glede na strankarsko pripadnost so se rodile iniciative, ki niso partijsko ali ideološko odvisne in jim je pomembno iskanje poti za novo sožitje. Vprašanje je, ali bodo sile znotraj strank, sindikatov in Cerkve dovolj močne in bodo sledile nakazani poti teh iniciativ. V zadnjih tednih se njegovo gibanje zelo širi. Zdi se, da se mnogi župani strinjajo z njim, da je našel publiko na podeželju, med kmeti in uradniki je mogoče zaznati, da so ljudje naklonjeni takšnemu pristopu. Ljudje razmišljajo o preživetju in v takšnem vzdušju se zdi lažje razmišljati o prihodnosti kot v vzdušju sovraštva. To je privlačno vsaj za polovico prebivalstva. Ljudje si želijo miru.

Ne. Če pogledamo Madžarsko, Nizozemsko, tudi Belgijo in Francijo, vidimo, da se tam stvari gibljejo v nevarno smer. Veliko je hujskanja, tudi k vojni. Pred 25 leti nam je Jugoslavija pokazala, kako hitro se lahko navidezno sožitje sprevrže v totalno vojno. Takšne znake zdaj vidimo tukaj. »Treba je natančno spremljati, kdo je proti nam,« lahko vidiš pozive v družbenih omrežjih. »Te sezname bomo še rabili.« Priča smo novemu procesu in prevratu: družbena stalnica, ki smo se je v preteklih desetletjih navadili in jo vzeli za demokratičen proces reševanja konfliktov in medsebojnega sožitja, humanizem in človekove pravice – tudi neuvrščenost spada mednje – so postali za kritike tega procesa neustrezni in jih podirajo z avtoritarnimi pristopi v imenu demokracije.

V imenu demokracije danes nastopajo avtoritarni zagovorniki sistemov in predstav, ki obljubljajo rešitev v odločnih potezah. Izhajajo iz regionalnih interesov, omejenih nacionalnih okvirov, sklicujejo se na nacionalno državo in obljubljajo, da bodo avtokratsko in z odločnimi dejanji rešili globalne konflikte. Tehtnica se je v preteklih letih nevarno nagnila v smer splošnega upoštevanja in priznanja te metode. Trend je res zelo skrb vzbujajoč. Narodi imitirajo drug drugega. Če si ogledamo samo nekatere med njimi: od Putina prek Erdogana do Orbana in delno do Poljske ter Vučićeve politike v Srbiji, politike Frauke Petry v Nemčiji in Marine Le Pen v Franciji. Vse to so osebe, ki odkrito zanikajo izkušnje demokracije preteklih desetletij in stavijo na avtoritarno, brezkompromisno in radikalno izvedbo ter ljudem tudi servirajo dežurne krivce za vse napačne družbene razvoje. Nevarnost se veča s tem, da jim nekateri sloji začenjajo verjeti in vidijo v njih odrešitev. Ne zavedajo pa se, kam jih taka agresivna politika vodi, in zgodovinski spomin je izključen. O tem zdaj že drugič razpravljamo med avstrijsko predsedniško kampanjo.

Mislim, da smo vsi še vedno tukaj. Pred nekaj dnevi se je na Van der Bellenovi platformi pojavila devetinosemdeset let stara gospa, ki se je predstavila kot Gertrude. Priimka niso povedali, da ne bi imela sitnosti. »Rada bi nekaj povedala,« je rekla. V štirih minutah je povedala, kar zna običajen človek enostavno in lepo povedati. Rekla je, da je enkrat že videla takšne stvari in da se boji. Videla je, kako so obudili najslabše stvari v človeku. Namesto da bi krepili dobre strani človeka, so začeli iz njega vleči vse neokusnosti. Tako se je izrazila. Rekla je, da misli, da so to njene zadnje volitve, in mladim svetovala, naj dobro premislijo, v kakšnem svetu hočejo živeti. Hočejo imeti mirno okolje ali sovraštvo okoli sebe? V nekaj dneh si je njen nastop na internetu ogledalo okrog tri milijone ljudi. To je opogumljajoče.

Rekla je, da je hotela povedati svoje mnenje, ker je šef svobodnjakov Heinz-Christian Strache pred kratkim rekel, da bo po njegovih predvidevanjih v Avstriji ponovno državljanska vojna. »Takih besed si ne smeš dati v usta,« je rekla. »Jaz sem doživela državljansko vojno, ko sem imela sedem let. Videla sem, kako so streljali prve ljudi. Tega nočem videti še enkrat.« Vsa njena družina je bila ubita v holokavstu. To zaostritev in sovraštvo, ki sta se pojavila na tako hiter način, je mogoče zaustaviti samo s široko fronto, v kateri združiš vse, ki še mislijo drugače. Seveda si je bilo težko predstavljati, da bodo takšne teme v središču avstrijske politične polemike ob volitvah. Mi koroški Slovenci smo jezik nacionalističnega sovraštva dobro spoznali, ker je bil usmerjen v nas, vendar je njegova vsesplošna prevlada presenetila.

Res ne.

Kje naj začnem? V moji vasi Čerhorče, kjer sem odraščal, ni bilo potrebe po tem, da bi govorili nemško. Takrat je vsa vas znala slovensko. Do svojega sedmega leta nisem potreboval niti ene nemške besede. Enkrat me je mama peljala k zdravniku na rentgen, ker je imel stari oče tuberkulozo. Ko sem prišel v mesto, v Celovec, se mi je zdelo, da moram vsakega pozdraviti, tako kot na vasi. »Guten Tag, Guten Tag, Guten Tag,« sem ponavljal na levo in desno. Pozdravljal sem vsakega, dokler mi mama ni rekla, naj neham. Češ, v mestu ti ni treba vsakega pozdraviti. To je bila edina nemška beseda, ki sem jo uporabil. Danke sem še uporabil, za kaj več ni bilo potrebe.

Nemščino sem se naučil šele v ljudski šoli, kjer smo imeli slovenščino kot dopolnilni pouk. Vendar smo med seboj govorili slovensko. V vasi je bil starejši človek, ki je bil v mladih letih aktivist OF. Ko je možnost priključitve tega dela Koroške k Jugoslaviji popolnoma propadla, se je moral socializirati. To je naredil tako, da se je asimiliral. Zasovražil je svoj materni jezik in tudi svojo mamo. Z njegovim sinom sem hodil v šolo in se z njim pretepal. Potem pa me je pretepel njegov oče. Ne zato, ker sem mu jaz namlatil sina, ampak zato, ker sem bil slovenskega rodu in zaveden, on pa je iz tega izpadel. Njegova mama mi je pripovedovala, kako zelo se je spremenil. To so prvi učinki nacionalizma in šovinizma, ki se jih spomnim. Hkrati so to moje prve izkušnje, kako z obojim živeti. Ves čas si poln modric.

V sedemdesetih letih je na Koroškem nastalo gibanje, ki je dopolnjevalo nemške napise s slovenskimi. Imenovali smo se Komite za odkrivanje skritih konfliktov. V petih akcijah smo na celotnem Koroškem k nemškim napisom dodali slovenska imena krajev. Policija nas je ves čas zasledovala, mi pa smo kljubovali. Presenetljivo pa so se proti nam postavile tudi slovenske organizacije in gibanja. Rekli so, da zaostrujemo položaj. Bilo je razumljivo. Oni so se poskušali uveljaviti znotraj institucij in si niso želeli sitnosti. Odkrito pa so nas napadali avstrijski mediji, češ da hočemo enakopravnost. Nezaslišano. To je bil sakrileg, svetoskrunstvo. Enakopravnost manjšine v nacionalni državi je bila isto kot zločin. No, takšno je življenje tam, kjer je vladavina nacionalizma in šovinizma samoumevna.

Pri nas na vasi so moški sedeli za mizo in igrali bulo. To je igra iz Železne Kaple, ki je bila zelo popularna. Za mizo so sedeli partizanski komandant Karel Prušnik Gašper, moj stric Pepi, za katerega sem vedno govoril, da je slovensko govoreči heimatdinstovec, ker je bil nemškutar, moj stari oče, ki je bil v mladih letih radikalni socialist, potem pa socialdemokrat, moj oče komunist, ki je iz partije izstopil leta 1968, ko so Sovjeti zavzeli Češkoslovaško, in moj drugi stric Hanza, ki je bil gozdni delavec in po vsej verjetnosti tudi socialdemokrat. Ko so se oni začeli prepirati, se je tresla hiša. Grmelo in zmerjalo se je strašno. Tam ni bilo nobenega sožitja. Ampak prepirali so se v slovenščini. Ob dveh ali treh zjutraj, potem ko so igrali naprej in so že popili veliko šnopsa, so se razšli kot prijatelji. Zato, ker so potrebovali drug drugega. Eden je bil inštalater, drugi električar in tako naprej. Eden drugemu so pomagali. V naši hiši sem se naučil, da morajo biti tudi ob hudih nasprotjih položaji vseh enakopravni. Nacionalisti imajo s tem velike težave. Veselje do dialoga ni njihova močna stran.

Tako, da sem ustanovil založbo. Takoj, ko je bilo mogoče, sem začel izdajati slovenske knjige v slovenščini, potem pa prevode v nemščino. Hotel sem, da vsaj znotraj knjižne kulture poteka komunikacija enega jezika z drugim. V založniško dejavnost sem vnesel dialog. Tega nisem mogel narediti z danes na jutri. Imel sem srečo, da sem šel s šestnajstimi leti na Dunaj in se socializiral v študentskem gibanju. Bil sem proletarec in teh je bilo malo v študentskem gibanju. Med študijem sem delal. V gibanju sem se naučil, kako se angažirati za novo demokracijo. Šovinizma in nacionalizma nismo kritizirali samo na Koroškem, ampak tudi v lastnih vrstah in v vsej Avstriji. Koroški Slovenci smo se v to gibanje vpletli enakopravno.

Ko sem se vrnil na Koroško, sem prevzel založbo Drava in jo preusmeril. Pred sto leti je na Koroškem vsak tretji človek govoril slovensko, danes pa vsaki štirideseti ali petinštirideseti. V takem položaju ne moreš obstati, če svojo literaturo objavljaš samo v slovenščini, temveč moraš izdajati tudi literaturo v jeziku svojega soseda. Začel sem izdajati knjige tudi v nemščini. To sem naredil zaradi izkušnje v študentskem gibanju. Tam sem se zavedel nujnosti komunikacije brez omejitve.

To je popolnoma uspelo. Moralo je uspeti. Šovinizem in nacionalizem se širita sama od sebe. Ne potrebujeta nobene spodbude. Če ju hočeš nevtralizirati in zaustaviti, moraš pokazati neko drugo vizijo družbe in pri tem vztrajati. Nacionalizem se ne razblini v petih minutah. Ko sem leta 1980 izdal Gamse na plazu Karla Prušnika Gašperja, je bila to prva v nemščino prevedena slovenska knjiga v modernem času. Kot prva naša knjiga v zgodovini je prišla na avstrijsko televizijo. Od takrat naprej smo sistematično širili slovensko literaturo v nemškem prevodu in jo ponesli v celoten nemški prostor. To niso bile simbolične intervencije z eno knjigo ali dvema. Moja založba je izdala osemdeset knjig v nemščini. Založba Drava, ki sem jo dolga leta vodil, je izdala okrog sto petdeset knjig v prevodu. Svoje je dodala tudi Mohorjeva družba. Prek Koroške je med nemško govoreče ljudi prišlo več kot dvesto knjig slovenske literature v nemškem prevodu.

Treba je razlikovati med koroškim šovinizmom izpred desetih ali petnajstih let in današnjim stanjem. Nemški nacionalizem do leta 2000 je bil nacionalizem, ki je poskušal asimilirati in iztrebiti slovensko manjšino. Vsaj utišati jo je hotel. To je bil proces, ki je trajal več kot sto let.

Bil je koroški fenomen, ki je izražal skupno mednarodno vzdušje. Gibanje Völkerbund je pred sto leti zahtevalo, da se ustvarijo čisti etnični prostori. To se je v resnici tudi zgodilo in je presegalo vse ideologije. Armenci so za idejo etnično homogenih prostorov plačali visoko ceno. Isto se je dogajalo v Sovjetski zvezi, na Balkanu, v Franciji in drugod v zahodni Evropi. Desetletje za desetletjem so ljudi preseljevali z enega konca na drugi konec – 800.000 Grkov iz Turčije so po prvi svetovni vojni pregnali v Grčijo, milijon dvesto tisoč Turkov pa iz Grčije v Turčijo. Grki v Turčiji so bili ribiči, Turki v Grčiji pa kmetje. Oboji so ostali brez življenjske podlage. Enako je Stalin naredil s krimskimi Tatari, tako usodo so po drugi svetovni vojni doživeli Nemci na Češkem in Poljskem, Italijani v Istri, Ukrajinci na Poljskem in Poljaki v Ukrajini.

Enako smo videli v Jugoslaviji, kjer so v vseh novih državah tako ali drugače težili k etnično čistemu prostoru. Splošna šovinistična ideologija rešitev vidi v etnično čistem prostoru. Ekonomski prostor nacionalne države se tako razširi. Na Koroškem je to izpadlo zelo kruto. Na meji so šovinizmi, mazohizmi in sadizmi vedno najmočnejši. V tridesetih letih prejšnjega stoletja si imel na Koroškem pet intelektualcev. Vse druge so pregnali v Kraljevino Jugoslavijo ali kam drugam. Znotraj tega so ljudje našli strategijo ohranjanja jezika. Edini upor proti nacizmu znotraj nemškega rajha se je zgodil na Koroškem. To idejo je treba ohraniti pri življenju. Tudi če je nacionalizem množičen, ni nujno, da zmaga.

Seveda je aktualno. O tem zdaj teče polemika. Bo šla Avstrija v smer vedno bolj radikalnega nacionalizma, kakršnega smo izkusili na Koroškem, ali pa si je mogoče izboriti še kakšno drugo, manj brutalno smer razvoja? Enkrat je že v širokih slojih družbe prevladalo mnenje, da je treba z nacionalnim šovinizmom nehati. Leta 2001 smo naredili internetno kampanjo za dvojezične napise. Dobili smo 40.000 podpisov. Prej česa takega nisi videl. Nekaj se je premaknilo. Začel se je dialog, ki je kazal na to, da so se ljudje naveličali stoletnega prepira. Evropa je zašla zato, ker zadnjih trideset let v njej ni bilo dialoga o prihodnosti tega kontinenta na način, ki bi nudil izhod. Vaclav Havel je leta 2006 rekel, da se boji, da smo na križišču in da ni jasno, ali bomo v Evropi rešili vprašanja medsebojnega sožitja kultur, jezikov in ljudi, ali pa bomo ponovno ustvarili instrumente, ki bodo služili samo nekaterim. Okrog tega vprašanja se vrtijo naše volitve.

Upam, da bo v nedeljo prevladalo demokratično humanistično načelo. Da bo metuljev udarec s krili, Flügelschlag, kot rečemo v nemščini, prinesel nov veter in novo razumevanje tega, kakšna naj bo videti naša prihodnost, sicer bo naslednjih dvajset let zelo trdih.