Sedeminosemdeset ciljev, do 350 kazalnikov kriterijev uspešnosti je, po besedah ministra Toneta Peršaka, zapisanih v veljavni resoluciji Nacionalnega programa za kulturo. Resolucija je nekajletni strateški načrt resorja za kulturo. Kot seznam opravil ali nakupov. Praviloma je v parlamentu sprejeta z večino glasov in edino, kar jo ohranja pri življenju, je poročanje, kaj od zapisanega je, bolje rečeno, ni uresničeno. V ministre in tam zaposlene nihče ne poriva mikrofona in drdra: »Kdo je za to odgovoren, kdo bo odstopil?« To je nezavezujoča resolucija. Preveč papirja, preveč ciljev, ukrepov, ki se ne zgodijo. Toliko o smiselnosti strateškega načrta.
Sveže medijske strategije sem se najprej lotila pri poglavju RTV Slovenija. Šestim točkam o depolitizaciji programskega sveta sledijo cilji v zvezi z dodatnim dvigom kakovosti programa, učinkovitostjo, prijaznostjo do uporabnikov, v zvezi s tem, kako omogočiti sodelovanje z regionalnimi mediji, transparentnost poslovanja in prilagoditev plačevanja prispevka glede na razvoj tehnologije. Pozor, sledi realnost. Nadzorni svet naj bi imel pet članov, predstavnika zaposlenih, ministrstva za finance, gospodarstvo, kulturo in izobraževanje predlagajo ugledne strokovnjake s področij, ki jih pokrivajo ministrstva. Nadzorni svet naj bi po novem, ko in če bo strategija doživela zadnjo verzijo in potrditev, imenoval generalnega direktorja. Hvala za tako depolitizacijo. Nadzorni svet naj bo sestavljen iz ljudi, ki se spoznajo na finance, poslovanje, poznavanje medija sicer ne škodi, nisem pa prepričana, da je nujni pogoj. Ta naj bi veljal za sedanji programski, po novem, strokovni svet. Zdaj smo v programskem svetu predstavniki civilne družbe, političnih strank, predstavniki cerkev, SAZU…, skratka, poznavanje medija ni pogoj in vsi smo bili izvoljeni v državnem zboru.
Strategijo lahko mirno vržejo v kontejner z napisom papir, ne samo zaradi dela RTV Slovenija. Pisci strategije ne živijo v sedanjem času. Niso prebrali in razumeli raziskave, ki je nastala kot podlaga strategiji. Urejajo pretekle čase, ko so dominirali tiskani mediji, klasične radijske in televizijske hiše. Internet je samo nekaj, kar morda vnaša nov davek. Škoda papirja in časa. Stranki modernega centra lahko zabrusim, kar ji je zabrusila Sandra Bašić Hrvatin: če ne boste vrgli politike iz RTV, ne boste naredili nič. Tudi programski svet RTV je strategijo v celoti zavrnil.
Dejstvo, da iz predloga uredbe o samozaposlenih leti ven poklic interdisciplinarni ustvarjalec sodobne umetnosti, pove dovolj o tem, da pisci živijo tam nekje pred letom 1990. Na Radiu Študent so se tudi vprašali: »Poznate na primer mladega kritika/recenzenta, ki bi v obdobju do dveh let po končanem študiju pod normalnimi pogoji (lahko) objavil 50 kritik ali pa izdal dve monografiji?« Zapisi na spletnih portalih ne štejejo. Šteje samo strokovni medij. Dobrodošli v osemdesetih. Slovenski jezik je pomemben, ko je treba posegati v delo glasbenih urednikov in mrcvariti program z glasbenimi kvotami. Ni pa pomembna govorjena beseda, so si rekli snovalci, na roke prešteli vse napovedovalce, voditelje in vzkliknili: »Napovedovalci ven iz uredbe!« Kot da bi ta del uredbe pisal kakšen od lastnikov komercialnega radia, kjer ni pomembna vsebina, kaj šele pravilna in lepa govorjena slovenska beseda. Glede na to, da mu je uspelo s kvotami, zakaj ne bi nadaljeval?!
Poglejmo si že enkrat v obraz in recimo bobu bob. Plačevanje prispevkov samozaposlenim je socialni korektiv, pomoč države tistim, ki delamo veliko, negotovo, ne zaslužimo pa dovolj. Da bi prikrili socialo, se delajo, da gre za vrhunskost. Za vsako delo so potrebne nagrade, tudi če za posamezna področja ne obstajajo. Resda nam ob preseženi kvoti dela spregledajo manko nagrad. Raje ne pomislim, kaj bo, ko bo nekdo začel trdovratno slediti črki zakona. Ob razpadajočem medijskem prostoru je vse več novinarjev s. p. ali na bednih avtorskih pogodbah. Za začetek bi bilo dovolj, da tudi njim država plačuje prispevke in tako pomaga ohranjati plemeniti poklic. Novega predloga uredbe o samozaposlenih tako ne morem razumeti drugače kot varčevanje. To se dela pri tistih, ki že vsak dan varčujejo. Skupaj zmoremo, kakopak.
Vrzite torej stran vse te papirje. Strateške resolucije ne potrebujemo. Zadajte si pet temeljnih in praktičnih ciljev. Veseli december je, obnašajte se temu primerno. Hvala.
