Boštjan Gorenc - Pižama: Če bi Štajerci dvomili o svoji spolni identiteti, jih ne bi tri četrt skakalo okoli v vijoličnih majčkah

Zanimivo je, da je televizija mojo nagrado pograbila takoj, tisk pa dva dni kasneje. A vendar, tisk živi, vsaj njegove vikendaške izdaje, ko si ljudje še vzamejo čas za časopis. Še vedno vztraja slika buržujske družine, v kateri oče v soboto zjutraj razgrne taširok cajtng, medtem ko mu žena lepo prinese opečen toast na mizo. Otroci sicer vmes razbijejo dva servisa krožnikov, ampak ni važno, ker imajo še tri iz zapuščine od babice. Takrat je fajn imet časopis, da se lepo vanj črepinje pobere, da se otroci ne porežejo.

Jaz sem kot Hugh Grant, mož, ki je šel na grič in se vrnil z gore. Oziroma v mojem primeru mož, ki je šel na zaključno prireditev bralne značke za odrasle Primorci beremo in se vrnil s čisto novo majico Kingstonov. Dolga leta nazaj sem tam gostoval z improligo in se v megafon skozi avtomobilsko okno drl: Kingston, go home! Tudi lani sem na nastop v Idriji uletel v majici z napisom Nocoj ne rabiš Kingstonov. Tako da se majica Kingstonov, ki sem jo dobil tokrat, res lepo vklopi v to zgodbo, vidi se, da so razmislili, s čim se mi bodo zahvalili, kar zelo cenim. Všeč so mi take malo bizarne stvari. Lani sem na eni bralni znački dobil od enega šolarja sliko Trubarja v malce bizarnih rožnatih in zelenih tonih. Zdaj jo imam v predsobi, da res vsi vidijo tega popart Primoža.

Ljudje tam v dvoranah bolj malo sprašujejo. Čeprav, prav danes sem dobil eno super vprašanje, namreč ali je pri nas kdo prevajal Roalda Dahla za odrasle, tako da sem jih napotil na zbirko, ki je izšla pri Sanjah v prevodu Ane Barič Moder in Jedrt Maležič. To vprašanje me je čisto presenetilo. Po navadi jih bolj zanima, kakšni so odzivi na klasike in ali so kakšne učiteljice jezne. Klasično vprašanje je tudi, kako sem prišel do vzdevka, tako da lahko vsakič podoživim svoje osnovnošolske travme, kar je super prečiščevalno.

Bom ilustriral s primerom. Po šolah se razlikujejo v tem, kako otroke pripravijo na obisk avtorja. Na kakšnih organizirajo obisk po liniji najmanjšega odpora, ker pač morajo, da nekaj naredijo za to bralno značko. Tamali potem gledajo in nimajo pojma, kaj se jim ravnokar dogaja. Podobno je, ko na kaki korpo zabavi prideš na oder in začneš s stand-upom, potem pa ti izpod odra signalizirajo, da te ne rabijo, da se je zabava vmes začela. Ponekod pa vidiš, da s tamalimi prav načrtno delajo, se pripravijo, naredijo pozdravne plakate. Kar je po svoje prav bizarno, ker se počutiš kot en komunistični diktator, ko prideš na šolo in so tam tvoje slike, na veliko izpisano tvoje ime ... kar prime te, da bi vstal in rekel: Učenci, a vidite tiste tri hiše tamle čez? Vse jih bomo podržavili! Tako je, kot da bi vstopil v neki bizaren vzporeden svet, kot da bi vstopil v eno narcistično Narnijo.

Odzivi s terena so večinoma pozitivni. Slišal sem, da so neke učiteljice na mariborskem območju malce zmajevale z glavami, ampak tako je, če napišeš nekaj humornega. Če je vsem všeč, potem si nekje sfalil. Že takrat, ko je knjiga izšla, mi je Andrej Koritnik, nekdanji urednik na Mladinski knjigi, ki zdaj dela kot učitelj, rekel, da pri pouku v osmem razredu uporablja tudi mojo interpretacijo Povodnega moža. Tudi moja gostovanja po šolah potrjujejo, da je knjiga uporaben učni pripomoček. Z Ledine sem spomladi dobil cel šop izdelkov, ki so jih na podlagi moje knjige naredili čez leto. Neka dekleta so naredila Matkovo Tino Ivana Preglja v tvitih, začne se z: »LOL Osem centi odprta, pa grem gledat, kako mi bodo tipa fental. #YOLO«. Po eni strani si lahko marsikdo s tem zabavnim učnim pomagalom zapomni zgodbe. Hkrati pa je to način, kako otroke pretentaš, da grejo zgodbe poglobljeno brat, če želiš, da ti zgodbo interpretirajo v formatu facebooka ali smajlijev. Ko od njih učitelji zahtevajo obnove, gredo na dijaški.net ali pa do mame, ki potem na Med.Over.Net piše, češ ali ima kdo obnovo, ker naš 12-letni sonček rabi: »Pa hitro dajte odgovorit, ker ga moram iti naprej dojit, da bo prišel na bežigrajsko.« Ko sem videl tiste izdelke z Ledine, sem videl, da so res poglobljeno brali. Matkovo Tino bom tudi sam uporabil, pri čemer bom dekleta navedel kot soavtorice. Sicer je to knjiga o internetu, kjer večina ljudi ne da kaj prida na avtorske pravice, prav zato jih bom sam spoštoval.

Ne, jaz sem poznal predvsem Shakespearjeve drame v obliki iphone sporočil. Če bi vzel samo eno formo, bi bilo preveč repetitivno. Vse skupaj sem želel razbiti z različnimi spletnimi oblikami, ki so lahko najbolje izrazile posebnosti vsakega klasika, saj se tudi ljudje različno obnašamo na različnih omrežjih. Nekatera iz nas izvabijo teorije zarot, druga prepiranje, tretja spraševanje neznancev o njihovih najglobljih osebnih težavah.

Ko sem bral zgodbe ali njihove obnove, sem bil pozoren na to, kakšne asociacije dobivam. Za Popotovanje iz Litije do Čateža sem recimo imel v mislih foursquare, da bi se v zidanicah pofočkali in vsakič malo bolj pijano pisali, a vmes je foursquare umrl. Za Mojco Pokrajculjo, ki oddaja hiško, je bilo takoj jasno, da bo na airbnb, Vidkova srajčica spada na kickstarter. Na disku mi je za drugi del ostal še nedodelan Grumov Dogodek v mestu Gogi, ki seveda mora biti povedan v obliki facebookovega eventa, a z dosedanjimi izpeljavami nisem zadovoljen. Instagram tudi ni bil preveč uporaben, v njem imam le en Menartov kroki, saj ima močno vizualno plat. Instagram je bolj za naravo, živali in hrano. Dobro se je posrečila Šalamunova pesem v obliki konstantnega menjavanja profilnih fotografij. Mogoče bi lahko instagramov hashtag »taksemsezbudil« uporabil za Gregorja Samso, to si bom vsekakor pribeležil za nadaljevanje.

Ja, z več novejšimi deli iz zadnjih 20 let. V dvojki bo tudi več avtoric, zdaj jih je le prgišče, a proporcionalno jih je še vedno več kot v Mladininih klasikih v stripu. V dvojki bi rad razdelal tudi še neizkoriščene klasike: Visoško kroniko, Trubarja, naše reformatorje, Vodnika, Zoisov krog, Linhartov Matiček je hvaležen material…

Ko sem jo pisal, v bistvu sploh nisem mislil, da bi to lahko bilo zanimivo za osnovnošolce. Nekako sem računal z generacijami, ki so stare med 20 in 40, pa mogoče še s srednješolci, zato tudi nisem pazil, da bi izbiral le najbolj splošno znana dela, da bi uporabljal le klinični jezik in se izogibal sicer redkim vulgarnim izrazom. So teme, v katerih se osnovnošolci ne morejo ravno prepoznati, denimo v Mačkovih očetih, kjer je motiv udrihanja po temi istospolne usmerjenosti v šolskem kurikulu. V resnici sem bolj nagovarjal svojo generacijo, za mlajše bralce pa sem si želel, da jih knjiga morda pripravi do tega, da sežejo po kakšnem izvirniku. Mnogi mi pravijo, da jih je kakšna šala, ki je niso razumeli, tako sfirbcala, da so šli v knjižnico po original.

Čtivo, ki je del kurikula, je seveda treba predelati. Problem je, da ga mladi berejo, ko še nimajo izdelanega aparata za razumevanje. Ko si star 16 let, te ne zanima, o čem so se kregali neki liberali in klerikali sto let nazaj. Ko si star 25, 30, pa veš, da smo še vedno v istem času, da je čas resnično ploski krog, kot je rekel veliki filozof, pravi detektiv Matthew McConaughey. Še vedno je oblast enako pokvarjena in polna obračanja po vetru. Tega pri tistih letih niti ne veš niti te ne zanima zares.

Ne more presenetiti, da 42 odstotkov Slovencev ne prebere niti ene knjige letno. Ali da se mamice pritožujejo, ko neki lik v knjigi preklinja, in vztrajajo, da bo spridil njihovega otroka. Če bi knjigo prebrali ali če bi razumeli, kaj sploh je funkcija literature, bi vedeli, da preklinja, ker je negativen lik, in da je to karakterizacija. Očitno berejo le kuharice in vejo, da je treba vse vzeti dobesedno. Pri pouku književnosti bi morali otroke naučiti kritičnega branja in kritičnega razmišljanja. A ne tako, da učitelji od njih pričakujejo, da o knjigi povejo to, kar so slišali ex cathedra, pač pa tako, da so knjige in zgodbe način gradnje kritičnega aparata, utemeljevanja svojih misli. Vedno sta dve struji pri pristopu k poučevanju: del profesorjev vedno zahteva, da poveš točno to, kar so povedali oni, drugi zahtevajo, da iščeš in da se igraš, izpite pa izdelaš, dokler znaš svoje razmišljanje argumentirati in ga podložiti s prebranim. Žal pri pouku književnosti prevladuje prvi pristop. Kar nima smisla, saj bi danes morali otroke učiti, kako naj pravilno letnico dogodka poiščejo na spletu in ločijo dober vir od slabega, ne pa da se letnice učijo na pamet.

Groza me zapopade, ko vidim, kakšne knjige ljudje beremo. Pa ne govorim o vsebini. Govorim o založbah, ki masovno tiskajo ljubezenske romane, ki so popolna jezikovna skrpucala. Za visoko literaturo rečejo, da naj bo lepo obdelana, pri šundu pa da je vseeno, kakšna je jezikovna podoba. A ravno pri knjigah, ki jih ljudje najbolj masovno berejo, bi morali najbolj paziti na neoporečen jezik. Take založbe plačajo študentu ali nekomu, ki popoldne malo prevaja, neki drobiž, ne poskrbijo pa za jezikovni pregled, ker bi to seveda stalo. Direktor založbe Učila je pred časom rekel, da ne izdajajo slovenskih knjig, ker pridejo avtorji in kar hočejo par tisoč evrov. Nezaslišano! Hočejo honorar za svoje delo. Jaz si zase upam trditi, da sem kakovosten prevajalec, a celo jaz nujno rabim in hočem, da za mano prevod prebereta vsaj še dva, lektor in urednik, saj se napake in možganski prdci zelo hitro pripetijo, sam pa jih ne opaziš. Pri klasikih smo pazili na zadnjo podrobnost, pa je bil Apel in čevljar v prvi izdaji vseeno Apel in čevjar. Ti prevajalci najbolj branih knjig ne obvladajo najbolj osnovnih stvari, ne slovenske idiomatike ne angleških frazemov. Tako zlahka preberemo, da je deževalo mačke in pse. A res? Kje, kdaj?

Sam mislim, da so romani, ki so dejansko crossover, v prvi vrsti dobro napisane zgodbe z liki, ki so zanimivi. Ker Ivan Sivec tudi opisuje mlade, pa ob njegovih romanih ne vzklikamo: Takšni so naši mladi! Harry Potter gotovo tudi ni bil pripomoček za razumevanje mladih, za odrasle so ga tiskali v drugih ovitkih, da jim ni bilo treba priznati, da berejo mladinsko delo, pač pa magični realizem. Ko sem prevajal mladinski roman Eleanor & Park, me je kar nekajkrat zgrabilo v prsih, ko sem skorajda podoživljal najstniške travme. Tako da mogoče je nekaj v tem, da nas zanimajo vsa tista čustva, ki smo jih takrat doživljali, tista intenziteta življenja, ko je bilo vse tako resnično in resno in ko si o vsem vse vedel in imel prav. Podobno celotna industrija stripov in filmov danes skrbi za to, da ljudje pri štiridesetih gledajo to, kar so brali kot petnajstletniki. To so neke napačne vrste kroglice pregelk, s katerimi smo zares ostali otroci, oziroma kroglice vrvrti v novem prevodu Nade Grošelj.

Če bi lahko, bi še enkrat prevedel predvsem prvo knjigo, da bi poenotil neke stvari, saj sem kasneje prišel do boljših rešitev in nove terminologije. Sicer pa zdaj prevajam knjigo The World of Ice and Fire, ki jo je George R. R. Martin napisal z avtorjema spletne strani Westeros. To je odlična knjiga, psevdozgodovinsko delo, ki ga avtor piše, da bo kralj vedel, kaj se dogaja po svetu, kakšne so tuje dežele. Avtorji vpeljejo nezanesljivega pripovedovalca, ki govori le o tem, kar ve sam, medtem ko poznavalec Martinove sage ve veliko več. O ljudstvih na severu pravi, da verjamejo v neke bajke in da so Beli hodci verjetno le divježi. Luštno za prevajat, še bolj luštno bo za brat.

Veljal sem za tistega, h kateremu se gre za prevode zafrkantskih knjig za otroke, in sploh ni res, da sem bral veliko fantazijskih knjig. Bil pa sem totalen fan od Terryja Pratchetta, a ne zaradi fantazije, pač pa zato, ker je satiričen pisec z močno humanistično noto. Prve tri knjige Martina sem na pobudo založbe prebral na dušek in takoj dahnil ja. Šele takrat sem videl, kako je prevajati 700, 800 strani, sploh prve, ko šele vzpostavljaš cel svet, tudi terminološko. Če bi tedaj imel te življenjske in prevajalske izkušnje, ki jih imam zdaj, bi se marsičesa drugače lotil in delal bolj sistematično.

To je višek slovenske filmske komedije, ko neki stavek, ki ni nič smešen, dajo nekomu z govorno napako ali nekomu, ki govori štajersko. Sam sem se tega lotil drugače. Pojočo koroščino razlagam z njihovimi razritimi vijugastimi cestami. Pošalil sem se tudi iz maskulinizacije in feminizacije srednjega spola ter ponudil psihoanalitično razlago. Gorenjci dajemo vse v srednjem spolu v moški spol, okno postane »okn«, Štajerci pa dajo prav obratno v ženski spol: »Kaj boš jedo? Daj regrat z jajco.« Iz tega izpeljujem, da so moški v teh krajih bolj prepričani v svojo spolno identiteto. Konec koncev, če bi Štajerci dvomili o njej, jih ne bi tri četrt skakalo okoli v vijoličnih majčkah.