Ni dvoma, da je v našem izboru, četudi bi ga krepko dopolnjevali, resnično svetel lik Nelson Mandela, najbolj temačnim pa smo se izognili, čeprav nam bo kdo tu oponesel Tita, Brežnjeva in seveda Castra. In nas spomnil, da so nekateri ključni voditelji druge polovice prejšnjega stoletja, denimo Helmut Kohl, Mihail Gorbačov ali Lech Walesa, še zelo med nami ter da s Castrom živ spomin na to obdobje nikakor ni izginil.
John F. Kennedy
(29. maj 1917–22. november 1963)
Misel iz inavguracijskega govora »Ne sprašuj, kaj lahko tvoja država stori zate, vprašaj se, kaj lahko ti storiš za svojo državo« tudi dandanes vedno spomni na v atentatu ubitega 35. ameriškega predsednika, doma in svetu znanega zgolj s kratico JFK. Prvi katoličan na čelu ZDA bi bil verjetno kot Pulitzerjev nagrajenec uspešen novinar, a je zgodnja smrt starejšega brata Josepha nanj preusmerila očetove ambicije, da Kennedyjev klan osvoji Belo hišo. In mu jo je po kaljenju v predstavniškem domu in senatu tedaj 43-letnemu Johnu tudi uspelo osvojiti, z minimalno prednostjo pred republikancem Richardom Nixonom. V treh letih do usodnega petka 22. novembra 1963 v Dallasu se je v ovalni sobi soočal z enim najbolj turbulentnih časov po drugi svetovni vojni, ko se je svet povsem približal jedrskemu holokavstu. V svojem prepričanju, da je komunizem največja grožnja svetu, je odobril Ciino operacijo strmoglavljenja Fidela Castra na Kubi, ki se je neslavno končala v Prašičjem zalivu, tamkajšnji režim pa jedrsko povezala s Sovjetsko zvezo. Prave zasluge za umik jedrskega orožja s Kube (in iz Turčije) gredo pravzaprav Johnovemu bratu Robertu, kljub temu pa JFK, tudi zaradi nesrečne smrti, ki je vir številnih teorij zarote, ostaja vodilna svetovna politična osebnost iz časa hladne vojne.
Džavaharlal Nehru
(14. november 1889–27. maj 1964)
Brez dvoma osrednja osebnost v indijski politiki, ki jo je zaznamoval pred in po indijski neodvisnosti. Prizadevanja svojega mentorja Mahatme Gandija je sklenil z jasno zahtevo po osamosvojitvi »dragulja v britanski kroni«, nato pa postal prvi predsednik vlade samostojne države in si prislužil naziv arhitekta sodobne Indije kot suverene, sekularne, demokratične republike s socialističnim predznakom. Po študiju prava v Londonu se je Nehru pridružil gandijevskim nenasilnim protestom (satjagrahe) in z legendarnim voditeljem gibanja že leta 1916 sklenil večno prijateljstvo. To pa Nehruja ni odvrnilo od radikalnejšega boja za nacionalno neodvisnost, ki jo je indijski podcelini britanski imperij končno priznal leta 1947, z njeno delitvijo na Indijo in Pakistan: delitev je kasneje med državama zanetila tri vojne, tudi z jedrskim rožljanjem in še vedno eksplozivnim deljeno upravljanim Kašmirjem. Nehru je sklenil življenjsko pot kot premier in je dandanes sinonim indijskega industrijskega razvoja ter modernizacije in obveznega brezplačnega osnovnega šolanja, v mednarodno politiko pa se je kot utemeljitelj tedaj vplivnega neuvrščenega gibanja in zagovornik vključitve Kitajske v Združene narode zapisal s svojo pacifistično politiko v času najhujše blokovske delitve sveta.
Konrad Adenauer
(5. januar 1876–19. april 1967)
Nemci so ga klicali »Stari«, povod za to so bila njegova leta, ne pa njegova delovna zmožnost. Na čelu novoustanovljene Krščansko-demokratske unije (CDU) je namreč kot prvi kancler v ponacistični Nemčiji septembra 1949 zaprisegel pri 73 letih. Leta ga tudi v naslednjih treh mandatih niso ovirala in s polno močjo je vodil obnavljanje v vojni in pod nacistično vladavino povsem uničene države in družbe. Pod njegovim vodstvom je Nemčija postala stabilna demokracija in se gospodarsko razcvetela. Do odstopa leta 1963 – zaradi afere s Spieglom, ko je tedanji obrambni minister Franz Josef Strauss brez njegove vednosti odredil pripor urednika in nekaterih novinarjev revije zaradi domnevne izdaje državnih vojaških skrivnosti – je vzpostavil tudi tesne odnose z nekaterimi prej sovražnimi državami, a se tudi soočil z zatrto vstajo v Vzhodni Nemčiji in rusko gradnjo berlinskega zidu. Prav zaradi ruskega ravnanja Konrad Adenauer ni kazal pravega zaupanja v tedaj svežega ameriškega predsednika Johna Kennedyja: označil ga je za naivnega, Kennedy pa Adenauerja za ostanek preteklosti. A Kennedyjev vzklik med obiskom zahodnega Berlina junija 1963 »Ich bin ein Berliner« (Sem Berlinčan) je tedaj že 87-letnega kanclerja prepričal, da je ameriška privrženost svobodnemu Berlinu in Nemčiji nedvoumna.
Gamal Abdel Naser
(15. januar 1918–28. september 1970)
Pogosto obravnavan kot kontroverzni voditelj zaradi radikalne notranje politike in vojn z Izraelom je Gamal Abdel Naser po kratkem oblastnem boju s prvim predsednikom egiptovske republike Mohamedom Naguibom igral pomembno vlogo v arabski in svetovni zgodovini vse do svoje smrti. Sprva skromno podporo Egipčanov si je za vselej zagotovil z uspešno nacionalizacijo Sueškega prekopa, ki jo je le za leto dni ustavilo britansko-francosko vojaško posredovanje ob pomoči izraelske invazije na Sinaj. V začetku šestdesetih let se je Naser zavezal panarabskemu socializmu, uveljavil novo ustavo z nekaterimi socialnimi programi, a tudi z okrepitvijo lastnega položaja ter moči vojske in hkrati edine dovoljene stranke – Arabske socialistične unije. Medtem je plahnela njegova poprejšnja navezanost na Sovjetsko zvezo, ki jo je nadomestila pripadnost gibanju neuvrščenih, poraz v tako imenovani šestdnevni vojni z Izraelom leta 1967 pa ga kljub odstopu ni politično pokopal. Nasprotno, na zahtevo množice Egipčanov po preklicu odstopa je po obračunu z vojaškim vrhom prevzel popoln nadzor nad vojsko in se postavil še na čelo vlade. Leto kasneje je sprožil tako imenovano vojno do popolne izčrpanosti proti Izraelu, v katero je pritegnil Palestince, blokovska nasprotja med SZ in ZDA pa so mu pomagala pri tem, da je leta 1970 Egipt po izraelskem umiku ponovno dobil nadzor nad Sinajem in Sueškim prekopom.
Charles de Gaulle
(22. november 1890–9. november 1970)
Bil je predvsem vojak in šele nato politik. Kalil se je v strelskih jarkih prve svetovne vojne, bil hudo ranjen, postal pri Verdunu nemški ujetnik in se leta 1940 z nemškimi napadalci znova srečal kot poveljnik na hitro sestavljene 4. francoske tankovske divizije. Potem ko je po nemški okupaciji zavrnil položaj v vojnem ministrstvu marionetne Petainove vlade in iz eksila v Angliji vodil odporniško gibanje, je postal leta 1944 predsednik začasne in nato prve povojne francoske vlade. Toda kmalu je odstopil, ker ni hotel sklepati kompromisov s parlamentom, v katerem so imeli tedaj največ predstavnikov komunisti, parlament pa je hotel imeti glavno besedo nad izvršno oblastjo. Politično upokojeni vojni heroj Charles de Gaulle se je na francosko sceno vrnil čez ducat let ob razpadu četrte republike, ki so mu poleg domačih problemov botrovali kolonialni problemi s porazom v Indokini in vse bolj krvava alžirska vojna. Ponudil se je kot rešitelj, z zahtevo po izrednih polletnih pooblastilih na položaju predsednika vlade in peti republiki, v kateri bo vzpostavljen predsedniški sistem. Kot predsednik si je v naslednjih enajstih letih prizadeval za čim večjo distanco Francije do protagonistov hladne vojne SZ in ZDA, odmaknil se je od Nata in uveljavil Francijo kot samostojno jedrsko silo. Kot prvi francoski voditelj po Napoleonu je obiskal Nemčijo in utrjeval temelje šele spočete Evropske gospodarske skupnosti, hkrati pa blokiral udeležbo Velike Britanije v njej z mislijo, da je ameriški trojanski konj. Za njegovo politično slovo so poskrbela študentska gibanja, njegova dediščina v francoski zgodovini pa ostaja izjemna.
Golda Meir
(3. maj 1898–8. december 1978)
Prvi izraelski premier David Ben-Gurion jo je poimenoval za »najboljšega moža v mojem kabinetu«. Golda Meir je v deželo ob Jordanu, v enega tamkajšnjih kibucev, prišla iz rodnega Kijeva prek ZDA leta 1921. Že v Ameriki aktivna v sionističnem gibanju je bila med 24 podpisniki deklaracije o neodvisnosti, s katero so maja leta 1948 razglasili državo Izrael, v naslednjih devetih mesecih pa jo ubranili pred združenim arabskim napadom, v katerem so sodelovali Egipt, Sirija, Libanon in Irak. Kot izraelska pooblaščenka je tedaj vzpostavila dobre odnose z Moskvo, ki se je skeptično odzivala na nacionalna ali verska gibanja, kasneje kot zunanja ministrica pa tudi z na novo nastajajočimi državami v Afriki, prepričana, da je lahko Izrael model njihove nacionalne izgradnje. Limfna bolezen jo je leta 1960 prisilila v politično upokojitev, ki pa jo je prekinila nenadna smrt premierja Levija Eshkola devet let kasneje, ko je kot do zdaj edina izraelska predsednica vlade za pet let prevzela ta položaj. Očitki, da je bila vojska slabo pripravljena na arabski napad oktobra 1973, so omajali zaupanje Izraelcev v njihovo »železno lady«, zato je kljub zmagi njene stranke na volitvah naslednjo pomlad odstopila.
Josip Broz Tito
(7. maj 1892–4. maj 1980)
Svoj čas svetovno priznan državnik, ki je rekel Stalinu zgodovinski »ne«. Zaostalo državo, sestavljeno iz nacij nekdanjega otomanskega in pozneje avstro-ogrskega imperija, je postavil na globalni zemljevid, ko je sredi hladne vojne v Beogradu vodil prvi sestanek neuvrščenih držav. Toda po zaslugi razpadle Jugoslavije je dandanes bolj cenjen na tujem kot v novonastalih državah iz njegove dediščine bratstva in enotnosti. Njegova vladavina se tam ocenjuje z manj politiziranja in žolča in čeprav nihče ne spregleda, da je 35 let vodil državo s trdo roko, mu priznavajo, da je odigral pomembno vlogo pri izgradnji njene tedanje samozavesti, kar pa je zdaj, ko več ne obstaja, brezpredmetno. Josip Broz Tito je imel po Stalinovi smrti priložnost, da omehča svojo vladavino in se še bolj približa tako zahodu kot tudi sovjetskemu taboru, ko se je svet ostro razdelil na dva pola, začete aspiracije koloniziranih narodov pa so obetale nove vojne. Odločitev za neuvrščeno gibanje – bil je tudi njegov prvi generalni sekretar – je bila novost, ki sprva ni obetala veliko, potem pa je postala eden najbolj pomembnih elementov v dekolonizaciji in širjenju števila članic Združenih narodov, ob tem pa tudi blažilec hladne vojne. Danes je njegova usoda podobna Titovi, pozablja se na njegov pomen v času in prostoru, ker ni skoraj nikogar, ki bi nanj opozarjal.
Leonid Brežnjev
(19. december 1906–10. november 1982)
V državi, kjer je carizem zamenjal stalinizem, je imela diktatura globoke korenine in marsikdo tako ocenjuje tudi sedanjega ruskega predsednika Vladimirja Putina. Tudi Leonid Brežnjev se je na oblast povzpel z diktatorskimi metodami in aktivno sodeloval pri »upokojitvi« predhodnika in tudi mentorja Nikite Hruščova leta 1964. Bil je absolutni vodja Sovjetske zveze vse do svoje smrti. Kljub temu mu zgodovinarji priznavajo pomembno lastnost – da je bil timski igralec, ki je svoje politične odločitve oblikoval v posvetovanjih s (partijskimi) kolegi. Posledično je bil dojemljiv tudi za globalna dogajanja in po strahu, ki sta ga z berlinskim zidom in kubansko krizo zasejala Hruščov in Kennedy, je odigral odločilno vlogo pri normalizaciji odnosov s tedanjo Zahodno Nemčijo, k čemur je na svoj perfiden način pripomoglo tudi dejstvo, da je SZ vzpostavila ravnotežje z ZDA pri strateški jedrski oborožitvi in uspešno tekmovala pri osvajanju vesolja. Njegova popustljivost pa je bila omejena le na dogajanja zunaj tistega, kar je po njegovi doktrini spadalo v izključni interes Moskve. To se je na najbolj grob način pokazalo leta 1968 s pokoritvijo praške pomladi, pa tudi leta 1979 z vojaško intervencijo v Afganistanu: ta je pokopala ameriško ratifikacijo sporazuma o omejevanju strateške jedrske oborožitve Salt II., ki sta ga podpisala s predsednikom Jimmyjem Carterjem.
Willy Brandt
(18. december 1913–8. oktober 1992)
»Kniefall vor Warschau« (poklek v Varšavi, pred spomenikom nacističnih žrtev v tamkajšnjem getu) je prvega socialdemokratskega nemškega kanclerja za vselej zapisal v zgodovino. Willy Brandt, v resnici Herbert Ernst Karl Frahm, ki se je pred gestapom leta 1933 umaknil v Skandinavijo in se z novim imenom uveljavljal kot novinar, se je kot odposlanec norveške vlade po vojni vrnil v Nemčijo in z novim imenom postal legalen nemški državljan in član ter kasneje vodja SDP. Po dveh neuspelih poskusih je leta 1969 postal kancler in sprožil številne socialne reforme, za glavno zunanjepolitično nalogo pa si je zadal vzpostavitev odnosov s komunističnimi evropskimi državami v okviru Neue Ostpolitik (nova vzhodna politika). Oboje je krhalo njegovo koalicijo s FDP, kar ga ni stalo kanclerskega položaja, je pa zaradi manjšine v bundestagu zavrlo mnoge njegove pobude. Nemci so ga na naslednjih volitvah vseeno nagradili za njegova prizadevanja, nova vzhodna politika, ki ga je privedla tudi do zelo prisrčnih odnosov z jugoslovanskim predsednikom Titom, pa je skupaj s socialnimi reformami še posebej pritegnila mlajšo generacijo volilcev. Šokantno razkritje, da je eden njegovih osebnih referentov, Günter Guillaume, vohun vzhodnonemškega Stasija, je leta 1974 sprožilo njegov odstop, čeprav je na čelu SDP ostal vse do leta 1983.
Richard Nixon
(9. januar 1913–22. april 1994)
S po dvema podpredsedniškima in dvema predsedniškima položajema se je Richard Nixon v zgodovino že vpisal kot edini, z afero Watergate pa tudi kot edini, ki je odstopil kot predsednik ZDA. Tik pred tem je končal sodelovanje ameriških vojakov v vietnamski vojni in ukinil vojaški nabor, ki je mnoge Američane prisilil v vojaško službo. Leto prej je z obiskom na Kitajskem vzpostavil diplomatske stike z najštevilnejšo državo na svetu in s podpisom protibalističnega raketnega sporazuma (ABMT) s Sovjetsko zvezo postavil soliden temelj detantu. Pri tem so mu šle na roko napetosti v rusko-kitajskih odnosih, začete že v času Hruščova, ki so mu omogočile, da je v imenu zahoda prevzel pobudo v hladni vojni in v njenem vročem nadomestku v Vietnamu. Konec agresivne diplomatske in siceršnje podpore Moskve in Pekinga Severnemu Vietnamu je privedel do mirovnih pogajanj, ki so bila zaključena leta 1973 v Parizu: ta so Nixonu in ZDA zagotovila časten umik iz izgubljene vojne, ki se je dejansko končala šele dve leti kasneje. Na domačem dvorišču, za katerega je veljala Latinska Amerika, pa je bil Nixon ameriška inačica doktrine Brežnjeva in je med drugim skupaj s svojim svetovalcem za nacionalno varnost orkestriral strmoglavljenje socialistične vlade Salvadorja Allendeja v Čilu.
François Mitterrand
(26. oktober 1916–8. januar 1996)
Socialistični predsednik je obveljal za grobarja francoske komunistične partije, ki jo je ob prvi izvolitvi povabil v vlado, a se nato z njo razšel. Komunistom so poprejšnjo petinsko podporo dva meseca po predsedniških volitvah leta 1981 pri izbiranju parlamenta volilci skrčili na le še deset odstotkov; štirinajst let kasneje, ko se je François Mitterrand z najdaljšim predsedniškim stažem poslavljal od Elizejske palače, pa so le-to še prepolovili. Zasluga za to gre njegovemu socialnemu programu iz prvega sedemletnega mandata, prežetega z nacionalizacijo, izboljšanjem plač, širitvijo socialnih bonitet, izboljšanjem zdravstva in zaposlitvenih možnosti za ženske, pa tudi zagotovitvijo polne upokojitve pri 60. letih starosti. Edith Cresson je pod njegovim predsedovanjem postala prva francoska premierka, v zunanji in varnostni politiki pa je sledil svojim gaullističnim predhodnikom. Tako je nadaljeval z jedrskimi poskusi in ostajal zvest oddaljevanju od Nata. Kljub tesnemu prijateljstvu z Zvezno republiko Nemčijo in kanclerjem Helmutom Kohlom je bil skeptičen do nemške združitve in jo je povezal z nemškim odrekanjem svoji valuti v dobrobit skupne evropske valute, evra. Nasprotoval je tudi hitremu priznanju Slovenije in Hrvaške z opozorilom, da vodi v nasilen razkroj Jugoslavije.
Deng Xiaoping
(22. avgust 1904–19. februar 1997)
Na uničujočih posledicah kulturne revolucije je Deng Xiaoping vzniknil kot reformistični vrhovni voditelj, čeprav nikoli ni bil uradno izbran za šefa države, vlade ali generalnega sekretarja vladajoče komunistične partije. Po smrti Mao Cetunga in obračunu s tako imenovano tolpo četverice z Mao Cetungovo vdovo na čelu je postopoma prevzemal vajeti, obšel partijskega voditelja Hua Guofenga in zastavil pekinško pomlad, ki jo je s položaja predsednika mogočni državni vojaški komisiji sam pomagal zadušiti na Trgu nebeškega miru leta 1989. Obdobje sicer omejenega liberalizma je Deng Xiaopingu omogočilo decentralizacijo industrije, odpiranje Kitajske tujim investicijam in globalnemu trgu; vse to je spodbudilo tudi zasebno poslovno iniciativo in tekmo, ki je državo postavila na čelo hitro rastočih gospodarstev ter po 35 letih povsem ob bok ameriškemu gospodarstvu. Revolucionar iz ožjega Mao Cetungovega gnezda, ki se je med tako imenovanim velikim skokom naprej zamislil nad smerjo razvoja, med kulturno revolucijo pa končal v prevzgojnem purgatoriju, je na krilih odpiranja Kitajske začel izboljševati odnose z Japonsko, hkrati pa se lotil dekolonizacije Hongkonga in Macaa. Dogovor z britansko premierko Margaret Thatcher z idejo »ene države dveh sistemov« je bil tudi dovolj za pritisk na Portugalsko in Deng Xiaopingu je upravičeno pripisan tudi ta dosežek.
Jaser Arafat
(24. avgust 1929–11. november 2004)
Prišel sem z oljčno vejico in puško borca za svobodo. Ne dopustite, da mi oljčna vejica pade iz rok. Tako je leta 1974 vodja Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) nagovoril generalno skupščino Združenih narodov. Rojen v Kairu se je sonarodnjakom v Palestini pridružil v prvi izraelsko-arabski vojni leta 1948, a se vrnil v Egipt in se kot egiptovski vojak znašel sredi sueške krize. Ilegalno se je reševanja palestinskega vprašanja lotil leta 1958 kot soustanovitelj Fataha, povsem pa se je odporniškemu delovanju posvetil desetletje kasneje. Na čelu krovne palestinske organizacije se je po napadu na izraelske športnike v Münchnu leta 1972 odrekel nasilju zunaj Izraela, Zahodnega brega in Gaze, se počasi reševal oznake terorista in dosegel, da se je Izrael na madridski konferenci prvič odkrito pogajal s PLO, čeprav brez rezultata. Tajna pogajanja so pripeljala do sporazuma iz Osla, ki je Arafatu ob Šimonu Peresu in Jicaku Rabinu prinesel Nobelovo nagrado za mir, ter položaj predsednika palestinske vlade. Vpet v politične viharje Bližnjega vzhoda je bil zagotovo aktiven igralec, a tudi »nošen«, tako kot ob svoji smrti, ki nosi pridih zarote.
Margaret Thatcher
(13. oktober 1925–8. april 2013)
Britansko gospodarstvo je bilo leta 1979 v globoki finančni krizi, po porazu konservativcev pet let prej pa njihova nova voditeljica Margaret Thatcher zgolj zaradi nezadovoljstva Britancev z laburistično vlado tik pred tem, da kot prva Britanka zasede premierski položaj. Z novo ekonomsko teorijo, znano kot monetarizem, ni dosegla želenega uspeha, saj je nezaposlenost rasla, inflacijska gibanja so se nadaljevala, rudarstvo in tudi predelovalna industrija sta tonila, proračunski deficit pa naraščal. Odrešitev je prišla s falklandsko krizo, ko se je Thatcherjeva na argentinsko zasedbo otočja v južnem Atlantiku odzvala z vso potrebno silo, si prislužila naziv »železne lady« in po volitvah 1983 okrepljen mandat, ki ga je vsestransko upravičila. Pri tem ji je šla na roko tudi ekonomska doktrina prek Atlantika, ki je že dobivala oznako reaganomika in je sledila neoliberalističnim ekonomskim načelom s široko privatizacijo državnih podjetij in nižanjem davkov. Tesni odnosi z ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom so Thatcherjevo uveljavili v mednarodni areni, tudi v pritiskih na Sovjetsko zvezo, ki so skupaj z njenimi notranjimi problemi pripeljali do perestrojke. Zagotovila je tudi posebno obravnavanje Velike Britanije v Evropski skupnosti in med drugim izdaten rabat iz skupne bruseljske blagajne, a jo je na koncu prav nezaupanje v evropsko povezovanje stalo premierskega položaja.
Nelson Mandela
(18. julij 1918–5. december 2013)
Krstili so ga za »Rolihlahlo«, kar v jeziku xhosa pomeni trganje vej z drevesa, v prenesenem pomenu pa rogovileža. Nelson Rolihlahla Mandela je to bil za južnoafriško apartheidsko oblast več kot tri desetletja, nazadnje pa jo je iz zapora premagal in postal prvi predsednik južnoafriške mavrične nacije. Povsem upravičeno ga imajo za njenega očeta, kot tudi za očeta južnoafriške demokracije in nacionalnega osvoboditelja. Navdahnjen z Gandijem je z nenasilnim odporom začel svojo politično udejstvovanje, ga začasno zaradi nasilja belih oblasti premaknil v območje oboroženega boja, končal pa po 27 letih neprekinjenega zapora, ko je tedanji južnoafriški predsednik F. W. de Klerk ukinil prepoved njegovega afriškega nacionalnega kongresa in februarja 1990 objavil izpustitev Mandele iz zapora. V medrasnih zamerah, ki so se razraščale dolga desetletja, je Mandela poskrbel za vzdrževanje krhkega miru med pripravami na prve demokratične volitve, po zmagi na njih štiri leta kasneje pa za gladek prenos vladavine z bele manjšine na črno večino. Še več, po koncu prvega mandata se je odrekel drugemu in se upokojil ter na ta način še enkrat dokazal politično modrost, tokrat državnika, ki ve, da je v celoti opravil svoje delo in da bi njegova nedvomna karizma v nadaljevanju omejevala tiste, ki morajo nadaljevati njegovo delo, ter uspavala nacijo pri nadzoru nad njimi.
Fidel Castro
(13. avgust 1926–25. november 2016)
Bolj po volji drugih kot po svoji lastni se je Fidel Castro znašel v središču globalne politike po revoluciji, ki jo je s poldrugim ducatom mož, ki so teden dni zamujali na zborno mesto vstajnikov v pogorju Sierre Maestre, sprožil proti diktaturi Fulgencia Batiste. Verjetno bi se ta sčasoma razvodenela kot mnoga podobna gibanja v Latinski Ameriki, če bi se velika severna soseda, ki je Batistovo vladavino štela za recept za upor, odzvala drugače, kot se je, predvsem pa se izognila polomu kontrarevolucije v Prašičjem zalivu. Svojeglavi bradatež je tako dobil dovolj samozavesti, da se je postavil na svetovni oder, sredi hladne vojne ponudil Sovjetski zvezi pred ameriškim nosom »parkirano letalonosilko«, Kubancem pa vbil v glavo domovino, suverenost in revolucijo. Večini je v minulega pol stoletja in še posebej po razpadu Sovjetske zveze postalo jasno, da Castra pri političnem življenju drži ameriška blokada Kube; ali bodo ob njegovi nedavni naravni smrti dokončno pokopane zablode druge polovice 20. stoletja, pa bo pokazal čas.
