Opustošenje, ki ga je letos pustilo širjenje lubadarja, je precej večje od lanskega, opozarjajo na blejski območni enoti zavoda za gozdove. Po besedah Vide Papler Lampe z blejske območne enote so samo v gozdovih na njihovem območju evidentirali 305.000 kubičnih metrov lesa, uničenega zaradi lubadarja. Sanirati jim ga je zaradi številnih ovir uspelo zgolj 260.000 kubičnih metrov.
Zamujati je nevarno in škodljivo
Prav zato so v blejski enoti zavoda podprli predlog županov zgornje Gorenjske in Razvojne agencije zgornje Gorenjske (Ragor), naj se namnožitev gozdnih škodljivcev in gozdnih bolezni, ki povzročajo večjo škodo v gozdovih, uvrsti med naravne nesreče. Direktor Ragorja in državni svetnik Stevo Ščavničar bo spremembo zakona o odpravi posledic naravnih nesreč predlagal državnemu svetu. Sredstva, ki jih občine prejmejo kot nadomestilo za upravljanje državnih gozdov po zakonu o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije, pa naj se v prihodnjem letu namenijo za vzdrževanje gozdnih prometnic. »Predlagal bom, naj se te spremembe sprejmejo po hitrem postopku, saj bi bilo nevarno in škodljivo s tem zamujati,« je dejal.
Če bi bile gozdne prometnice ustrezno urejene in vzdrževane, bi za slikovito vasico Dovje v občini Kranjska Gora še vedno veljalo, da leži pod gozdom. Žal pa se danes za enim od tamkajšnjih naselij z okoli 15 hišami namesto zelenega gozda razprostira 16 hektarjev veliko golo pobočje. Smreke, uničene zaradi lubadarja, so morali posekati, krajani pa se zdaj bojijo erozije. Čeprav je poseka zadnje obilno deževje prestala dobro, pa predsednik krajevne skupnosti Dovje Franci Koražija priznava, da vaščanom ni lahko ob pogledu na širjenje rjavih lis nad vasjo. Grozljivo prihodnost, pravi, napovedujejo tudi Triglavske pravljice, po katerih naj bi se Zlato jezero, ki naj bi bilo nad vasjo, razlilo in pod seboj pokopalo tako Dovje kot Mojstrano.
Lubadar je kot luknja v zobu
Ko se je težave s podlubniki na Dovjem lotil eden večjih lastnikov tamkajšnjih gozdov Roman Gašperin, je naletel na vrsto ovir. Med največjimi so bili neurejeni dovozi in pomanjkanje gozdnih cest, zaradi katerih je dostop do gozdov močno omejen. Težko je dobiti tudi zanesljivega izvajalca sečnje, ki se je loteva strokovno. V zavodu za gozdove pa dodajajo, da hiter odziv ob napadih podlubnikov omejujejo tudi dolgotrajni upravni postopki z odločbami in lastniška razdrobljenost gozdov.
»Mnogi lastniki sploh ne vedo, kje imajo gozd, s kom se dogovoriti za posek in spravilo, ter pričakujejo, da se bo težava umaknila enako hitro, kot je prišla. A lubadar je kot luknja v zobu, ki je vedno večja, in večja, kot je luknja, večja je škoda,« pravi Papler-Lampetova.
Le še četrtina lastnikov gozdov po ugotovitvah gozdarjev sama opravlja gozdna dela, četrtina se na pozive k odstranitvi obolelih dreves sploh ne odzove, preostali pa zaupajo delo izvajalcem, pravi vodja blejske enote zavoda Andrej Avsenek. A tudi med izvajalci dandanes niso več vsi enako usposobljeni in ne spoštujejo vsi v enaki meri gozdne higiene.
Sto let za obnovo gozda
Na Dovjem pa po besedah Papler-Lampetove niso edine gole površine, ki dajejo slutiti, da gre pri napadih lubadarja za pravo epidemijo. Precej jih je tudi na Jelovici, na Pokljuki, kjer so se lubadarju pridružili še drugi škodljivci, in na Mežaklji ob glavni cesti z Jesenic v Kranjsko Goro ter z Bleda proti Bohinju. »Letos smo našli za dve Bohinjski ali za pet Blejskih jezer lubadark,« navaja za primerjavo. Lubadarja so letos odkrili v višjih legah kot lani. Samo na Bledu, ki ne sodi med najbolj alarmantna območja, pa so ocenili, da je ta škodljivec povzročil za okoli 11 milijonov evrov škode.
Največji delež pripada slabši kakovosti lesa, v visoko številko pa sodijo tudi pomanjkanje prirasta novih rastlin, poškodbe na gozdni in lokalni infrastrukturi ter obnovitev golih površin. »Če se v kmetijstvu lahko že prihodnje leto po katastrofi pohvalijo s pridelkom, bodo smreke v gozdu šele po sto letih spet takšne, kot so bile pred napadom lubadarja,« opozarja Papler-Lampetova.
