Dvaintridesetletni Ljubljančan Radenko Đurđević si je včeraj krepko oddahnil: sodni senat pod vodstvom Martina Jančarja ga je na ponovljenem sojenju oprostil obtožbe, da je januarja 2009 ubil sestrinega partnerja Mustafo Rastoderja. A dokončno oddahniti si še ne more, zadeva bo vsekakor romala še na višje sodišče, saj je tožilka Helena Zobec Dolanc že napovedala pritožbo. Enkrat je pri tem že bila uspešna: tudi na prvem sojenju leta 2010 so Đurđevića na okrožnem sodišču oprostili, a so po njeni pritožbi višji sodniki sodbo spremenili v obsodilno ter mu prisodili 12-letno zaporno kazen. Vendar se je nato pritožila tudi obramba, vrhovni sodniki so sodbo razveljavili in odredili, naj se okrožni sodniki primera lotijo od začetka.
Policiji priznal
Rastoderjevo truplo so v njegovem kletnem stanovanju na Litostrojski v Ljubljani našli 19. januarja 2009 malo po 7. uri. Preiskava je pokazala, da je 28-letnik izgubil življenje okoli 2. ure. Zadelo ga je kar osem krogel iz kratkocevnega polavtomatskega orožja, tako imenovane pištole TT, ki je nikoli niso našli. Đurđevića so prijeli še isti dan, z rok so mu odvzeli sledi in mu zasegli oblačila. Tožilka je včeraj v zaključnem govoru opisala svoje videnje dogajanja tisto noč. Še pred polnočjo je prišlo do prepira med Đurđevićevo sestro in materjo, ki je skupaj z obtoženim živela v istem bloku. Prva se je nad drugo znesla ne le z grobimi psovkami, pač pa jo tudi pretepla. Vmes je posegla policija, ki je sestro odpeljala za zapahe. Njena grobost sicer ni bila nič izjemnega, bila je odvisnica in z drogo jo je zalagal ravno Rastoder. Prav to naj bi bil po mnenju tožilstva tudi vzrok, da je Đurđević odšel v klet, vdrl v Rastoderjevo stanovanje in ga usmrtil. V njem je on, ki je bil zelo navezan na mamo in se je do nje vedel zelo zaščitniško, namreč videl vir vsega zla.
Zobec-Dolančeva je opozorila na Đurđevićevo priznanje po uboju. Pozneje je sicer krivdo vseskozi zanikal, čeprav se prav podrobno nikoli ni zagovarjal. Trdil je, da je usodno noč prespal, da ga je zjutraj okoli 8. ure zbudila mama in mu povedala za Rastoderjevo smrt. Glede priznanja pa je pojasnil, da so ga dolgo zasliševali, da je bil lačen, premražen in da je policist v njegovi prisotnosti celo repetiral pištolo. Potem je imel vso noč prižgano luč, da ni mogel spati. Policist mu je nato dejal, da je umor priznala njegova mama, da bi ga rešila. Govoril mu je, naj vendarle vse pove, in na koncu je kriminalist napisal izjavo, ki jo je on, da bi se vsega rešil, samo podpisal.
Premalo preiskali druge možnosti
»Niti enega samega dokaza ni o njegovi krivdi,« pa je včeraj svoj govor zaključil zagovornik Miha Kunič, čemur je sledil tudi sodni senat. Kot je razložil sodnik Jančar, so bile ključne ugotovitve glede sledov streljanja. Našli so jih na obtoženčevi roki in oblačilih, a le malo. Po mnenju sodišča glede na njihovo sestavo ni nobenega trdnega dokaza, da je bil Đurđević v žrtvinem stanovanju ob ali po streljanju. »Sledove je moral dobiti nekje drugje,« je dejal Jančar. Kar je pravzaprav edina nova ugotovitev, ki jo je prineslo ponovljeno sojenje. Na prvem so namreč zaključili, da je obtoženi bil v stanovanju, ko se je streljalo, niso pa našli dokaza, da je bil strelec ravno on. Jančar je dejal, da bi na Đurđeviću, če bi bil v resnici krvnik, ostalo zelo veliko strelskih sledi. In ker tudi krvnega madeža na steni stanovanje žrtve (storilec se je obrisal ob steno) niso mogli trdno povezati z obtoženim, ni ostal prav noben materialni dokaz, ki bi potrjeval obtožbo.
Po sodnikovih besedah večina tovrstnih kaznivih dejanj izhaja iz družine, zato se je policija osredotočila na preiskavo Đurđevića. Spregledala pa je drugi najpogostejši razlog za uboje, koristoljubje. »Druge možnosti je premalo preiskala,« je izjavil Jančar in omenil 17.000 evrov, ki jih je Rastoder po besedah več prič hranil za nakup starejše hiše. Sorodniki so povedali, da so z njegovo smrtjo izginili neznano kam, usoda tega denarja pa ni bila nikoli razjasnjena.