Strokovnjak za gozdarstvo dr. Darij Krajčič: Odškodnina Nadškofiji Ljubljana za pokljuške in mozirske gozdove je pretirana

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov kot denacionalizacijski zavezanec tako za vračilo gozdov kot za plačilo odškodnine in pripadajočih zamudnih obresti nasprotuje enajstmilijonski odškodnini, ki jo je ljubljansko okrožno sodišče prisodilo Nadškofiji Ljubljana za nezmožnost uporabe pokljuških in mozirskih gozdov. Tolikšno odškodnino je sodnica določila na podlagi izvedenskega mnenja dveh strokovnjakov oddelka za gozdarstvo biotehniške fakultete, dr. Janeza Krča in mag. Milana Šinka.

Sklad je še pred odločitvijo sodišča najel dr. Darija Krajčiča kot strokovnega svetovalca, da bi napisal pripombe na izvedeniški izračun, vendar jih sodnica ni upoštevala, zato se je sklad zoper odločbo okrožnega sodišča pritožil na višje sodišče, Krajčič pa je v pogovoru za naš časopis med drugim povedal: »Sodna izvedenca, ki ju je določilo okrožno sodišče, sta po eni strani napihnila možne prihodke od prodaje lesa, ki bi jih lahko Nadškofija Ljubljana dosegla, če bi lahko prej sama uporabljala gozdove, po drugi strani pa sta znižala stroške sečnje in spravila lesa. Posledično je nastala izjemno velika razlika v predvidenem donosu, na kateri temelji pretirana odškodnina Nadškofiji Ljubljana.«

Sklad me za ta izračun ni prosil. Prosili so me le za pripombe na izvedeniško mnenje, ki sem jih tudi napisal. Sem pa zase na hitro izračunal, do kolikšne odškodnine bi bila upravičena Cerkev. Če se ne motim, sem prišel do cene okoli 17 evrov za kubični meter posekanega lesa, medtem ko je številka sodnih izvedencev občutno višja.

V tem primeru gre za dve zadevi. Ena je zakon o denacionalizaciji, ki pove – sicer ne neposredno – da imajo denacionalizacijski upravičenci pravico do odškodnine od dneva uveljavitve zakona do pravnomočne odločbe o vrnitvi odvzetega premoženja. To je pokazala šele pravna praksa, iz zakona to ni eksplicitno razvidno. Naslednja zgodba je izračunavanje odškodnine. Pri tem sodišča upoštevajo, koliko bi upravičenec iztržil za les v času, ko gozda ni mogel uporabljati. Toda v gozdarstvu imamo različne izračune. Če neka družba v gozdu dela legalno, brez podizvajalcev in brez sive ekonomije, plačuje davke…, so stroški višji, renta iz gozda pa nižja. Če nekdo dela v gozdu sam, je renta precej višja. Če dela prek medsosedske pomoči, dopolnilne dejavnosti na kmetiji ali prek strojnih krožkov, sta obdavčitev in ekonomija povsem drugačni. In pravna praksa je pri določanju odškodnine za denacionalizirane gozdove šla v to smer, da je pomembno zgolj to, koliko bi lastnik dobil, če bi sam gospodaril s tem premoženjem. To pomeni, da je dobil državni sklad iz gozdov, ki so bili predmet denacionalizacije, bistveno manj rente, kot zdaj zanje plačuje odškodnine po 72. členu ZDen.

Tudi to je res. Renta iz državnih gozdov je bila v zadnjih letih sicer nekoliko boljša, a po moji oceni še vedno prenizka. To potrjuje tudi dejstvo, da imajo nekateri koncesionarji, odkar ni več koncesij, velike finančne težave.

Kar sta izvedenca gozdarske fakultete izračunala, je sodišče sprejelo, ne da bi upoštevalo eno samo pripombo, ki sem jih napisal v imenu sklada. Te pripombe so bile zelo upravičene, saj je v izračunu izvedencev vrsta pomanjkljivosti. Izračunala sta celo višjo odškodnino, kot jo je zahtevala Nadškofija, in sodišče je temu sledilo. No, moram priznati, da bi, če bi bil sodnik in laik na področju gozdarstva, ravnal enako, kot je sodnica ravnala v tem primeru. Poiskal bi izvajalca, za katerega bi menil, da je najboljši. Sodnica je najela gozdarsko fakulteto – edino, ki jo imamo v državi na tem področju – in dobila izdelek, kakršnega je dobila.

Velika verjetnost je seveda bila, da mu bo sledila, ji pa malce zamerim, ker nasprotnih argumentov po moji oceni ni niti prebrala. To se mi zdi malce nenavadno. V tem primeru bi 80 odstotkov krivde za previsoko odmerjeno odškodnino pripisal izvedencu, 20 odstotkov pa sodnici. Če bi segel še dlje nazaj, je sokrivec tudi sklad, ki upravičencem ponuja prenizke odškodnine, poleg tega je vprašanje, koliko se je bil pripravljen pogajati z nadškofijo. Nerazumljivo je tudi, zakaj ji ni takoj po pravnomočnosti odločb o vrnitvi premoženja izplačal vsaj nespornega deleža odškodnine, zakaj je to storil šele po petih letih. S tem bi se izognil plačilu zamudnih obresti.

Upoštevala sta previsoke cene lesa, temelječe na avstrijskih cenikih. Iz spisa pa je razvidno, da je Nadškofija Ljubljana takrat bistveno manj lesa prodajala v tujino kot doma. Zato je bilo popolnoma neumestno uporabljati avstrijske cene. Tudi vlaganj v gozdove, ki so jih vrnili Cerkvi, nista prav izračunala, saj sta pri tem upoštevala odločbe Zavoda za gozdove Slovenije, ki niso bile popolne. V obdobju od 1991 do 1999 nista upoštevala niti vlaganj v gozdno gojitvena dela. Skratka, cene lesa so bile v izračunu sodnih izvedencev absolutno previsoke, vlaganja prenizko ovrednotena, prenizko je bila postavljena tudi cena dela za sečnjo in spravilo.

Če bo ostalo pri tej številki, zagotovo. Če temu dodamo še osemodstotne zamudne obresti, ki so najboljše obresti v tej državi, je to sploh dober donos za denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je zaradi visokih obresti v interesu, da se denacionalizacijski postopek vleče čim dlje, kajti z vsakim dnem, ko se podaljšuje, je odškodnina višja.

Če na to zadevo pogledamo filozofsko, pa pridemo do spoznanja, da je država krava molznica, ki jo molzejo vsi. Denacionalizacijsko molzenje je le del molzenja. Enako je v bančništvu, zdravstvu in še marsikje drugje. Živimo v času, ko se dobički privatizirajo, dolgovi pa podružbljajo.

Denacionalizaciji se v Sloveniji nismo mogli izogniti, res pa je, da smo šli v skrajnosti, da v naravi vračamo vse, česar druge države niso počele. To, ali nacionalizirano premoženje vrneš v naravi, v denarju ali v obveznicah, je izključno politična odločitev. Zasebni in državni gozdovi v praksi niso nikoli enaki. V državnih gozdovih je mogoče izvajati bistveno več splošno koristnih funkcij kot v zasebnih, korist od njih pa je bistveno večja od lesne funkcije gozda. Če vzameva tovornjak, naložen z drvmi, je vrednost tovora na njem okoli tisoč evrov. Če na isti tovornjak naložimo hladilnike, je vrednost blaga nekajkrat višja. Cena večine surovin je namreč danes bistveno nižja kot kadar koli prej. Izjema so le energenti. Včasih si v svojem gozdu posekal sto kubikov lesa, to je za štiri tovornjake, in si lahko za izkupiček kupil traktor, danes za sto kubikov lesa dobiš eno kolo za traktor. Torej, ekonomski izkupiček iz gozdov je bistveno nižji kot v preteklosti.

Sprašujete, ali bi bilo bolje, da imamo zasebne ali državne gozdove. Resnici na ljubo smo imeli v preteklosti veliko težav tudi v državnih gozdovih. Država je od koncesionarjev, ki so sekali les v njenih gozdovih, pobrala premalo denarja, zato je razlika nekam šla. V gozdarstvu torej ni nič drugače kot v bančništvu in na številnih drugih področjih.

Gozdov v narodnih parkih ne bi vračal. Tudi sicer jih ne bi vračal, saj je njihov splošni pomen za družbo tolikšen, da je močnejši od pomena, ki ga imajo za lastnika. Tudi če bi denacionalizacijskim upravičencem za gozdove, ki so jih želeli v naravi, izplačali pravično odškodnino, bi to bil zanemarljivo majhen strošek v primerjavi na primer z bančno luknjo, za krpanje katere smo zlahka dali štiri milijarde evrov, za gozdove pa se ni našel denar. Za nameček nam je država vehementno nacionalizirala delnice v bankah, da jih je lahko dokapitalizirala. To je bilo še slabše kot nacionalizacija po drugi svetovni vojni, saj niti obvestila nisem dobil, da so mi delnice odvzeli.