V herojskem preboju je uspelo 91 osebam, med njimi trem Slovencem, zbežati skozi ograjo, vsi drugi so obležali postreljeni v taborišču. Potem ko so požgali vso dokumentacijo, se je oborožena kolona več kot 1000 ustašev z najožjimi sorodniki priključila ostalim oboroženim tolpam, ki so se umikale z Balkana v Avstrijo. Po vsej verjetnosti je tudi večina »jasenovških« ustašev končala v hudih jamah na Slovenskem. Povsem razumljivo je, da jih sorodniki še danes objokujejo, saj je znano dejstvo, da je bila večina okrutnih italijanskih in nemških morilcev ljubečih družinskih očetov.
Danes kritiki povojnih pobojev trdijo, da bi morala nastajajoča nova oblast mešanico 200.000 umikajočih vojakov, morilcev, izdajalcev, pa tudi nedolžnih in le prestrašenih od grozot stalinizma, zapreti in s sodnimi preiskavami ločiti krive od nekrivih. Prav. Vprašujem pa jih, zakaj Slovenija 2015 ni spoštovala zakonov in ustave RS ter mednarodnih obvez, da čuva zunanje meje EU? Morala bi vse, ki so prišli na zunanjo schengensko mejo, zadržati, nastaniti in v večmesečnih preiskavah ugotoviti pravo identiteto ter kdo je resnični begunec, kdo imigrant in kdo potencialni islamski terorist. Zakaj je Slovenija vse prebežnike hinavsko prepeljala na mejo z Avstrijo in jih podtaknila drugim kot problem, ker sama ni zmogla ali želela spoštovati zakonov?
Samo sprašujem tiste, ki danes trdijo, da bi morala Titova vojska maja 1945 v skladu z mednarodnimi konvencijami 200.000 oboroženih sovražnih vojakov, domačih izdajalcev in kriminalcev skupaj z njihovimi svojci in prijatelji preprosto namestiti v zbirne centre in zanje skrbeti. In to v času, ko se je samo v Slovenijo vračalo 50.000 bolehnih okostnjakov iz nacističnih taborišč in ko je bila domovina v splošnem razsulu in pomanjkanju osnovne hrane in zdravil.
Ustaši so vse do 12. aprila 1945 zadrževali Titovo vojsko na sremski fronti, ko so bili Američani že osvobodili taborišča Buchenwald-Dora v vzhodni Nemčiji. Tudi zaradi te ustaške nesmiselne upornosti in morije je Titova vojska prišla prepozno na Koroško in v Furlanijo, kar bi nam omogočilo boljša povojna pogajanja z zavezniki za slovensko ozemlje. Če ne bi zmagali »bratski komunisti«, bi četniški Srbi po vsej verjetnosti leta 1945 napravili tak genocid nad Hrvati, kot so ga ustaški Hrvati napravili nad Srbi med vojno. V kraljevini Jugoslaviji bi Hrvati nikoli ne videli Istre. Samo Titu se ima današnja Hrvaška zahvaliti, da je edina država, ki je bila po vojni za sodelovanje z nacisti nagrajena tudi z novimi ozemlji na zahodu, ki so bila prej italijanska.
Prisotnost visokih predstavnikov RKC na pogrebnih slovesnostih ustašev je tudi zaskrbljujoča. Prav oni so skrivali in omogočili pobeg največjim vojnim zločincem v Argentino. Vrhovi RKC so gledali stran, ker so v Jasenovcu pobijali pravoslavne kristjane, danes gledajo stran, ko na Bližnjem vzhodu pobijajo nekatoliške kristjane, ki so jih ščitili celo diktatorji kot Sadam Husein in Al Asad. Pogrome nad nekatoliškimi kristjani smo izkusili tudi v preteklih stoletjih.
Mi vsi z vami, gospod predsednik RS, na čelu smo dolžni izkazati čast in slavo, enako kot partizanom, samo tistim zares nedolžnim žrtvam, ki so jih likvidirali slovenski stalinisti med vojno in po njej, ker so bili domoljubni antifašisti in so zavračali komunizem. To so bili krščanski socialisti, krščanski socialci, tigrovci, mnogi duhovniki in drugi poštenjaki. Ne dovolimo, da se številni izdajalci domovine prikazujejo kot »nedolžne žrtve« za temi resničnimi žrtvami stalinistične revolucije.
Boris Nemec, Šempeter pri Gorici
