A te besede o izobraževanju kot temelju napredka politiki ponavljajo vedno, ko se hočejo prikazati kot napredni, kot vizionarji s pogledom, uprtim v prihodnost, za katero želijo, da bi bila svetla, in kot tisti, ki želijo napredek, blagostanje, vzlet, mir, dobro in podobno.
O vzgoji, tudi o politični, pa politiki govorijo redko ali nikoli. Politična vzgoja večinoma ni tema, za katero bi bilo vredno izgubljati vedno predragocen politični čas. Za politično kot za vsako drugo vzgojo sicer ni ne šol ne fakultet, ni diplom, tako da se politična in vse druge vrste vzgoje ne pojavljajo v kontekstu izobraževanja kot gibala napredka in napredovanja. Družbe ali posameznika, vseeno.
A gre za to, da je v političnem prostoru neverjetno veliko ljudi brez kakršne koli politične in vsake druge vzgoje. Gre tudi za to, da brez minimalne vzgoje doma ni niti minimalne politične vzgoje. To pa pomeni, da tisto, česar se nismo naučili v lastnem domu, v družini, ne more zamenjati in nadomestiti nič, še posebno ne kakršna koli visoka in prestižna politična funkcija ali položaj.
Kajti živa resnica je, da vse, česar se naučimo o odnosu do drugih ljudi, do drugih in drugačnih, vse, česar se naučimo o osnovnih človeških in družbenih vrednotah, se naučimo v lastni družini, med tistimi, ki so nas rodili in postavili na noge. Odnosa do nasilja, odpuščanja, ljubezni in sovraštva se učimo od ljudi, ki nas obkrožajo v najzgodnejši dobi življenja. Prosim, hvala, izvoli, oprosti so besede, katerih pomena se učimo, ko smo nedolžni in iskreni otroci. Pomen teh besed izpopolnjujemo vse življenje in one oblikujejo ravno ta naš, tako pomemben odnos do drugih ljudi. Tako do tistih, ki jih imamo radi, kot tistih, ki jih preziramo.
Kot je pomembno, da nas starši naučijo (potem pa tudi mi to učimo svoje otroke, naši otroci pa svoje) umivanja rok, pozdravljanja soseda na stopnišču in na ulici, tako je pomembno tudi, da nas naučijo (in da potem tudi mi to naučimo svoje otroke), da je pomembno slišati, poslušati in tolerirati tuje mišljenje tudi tedaj, ko se z njim nikakor in na noben način ne strinjamo.
Kot je pomembno, da nas starši v najzgodnejšem otroštvu naučijo, da ne pljuvamo, da po cesti ne mečemo ogrizkov jabolk ali tramvajskih vozovnic, tako je pomembno tudi, da nas naučijo, da ne zavračamo ljudi, ki nam niso pogodu, ker so drugačni in ki nam ne pritrjujejo. In da verbalno na njih ne zlivamo gnojnice žalitev, hudobnosti, obrekovanj in podtikanj, da na njih ne mečemo ostankov svoji frustracij in zavisti.
Seveda je povezanost vzgoje in politične vzgoje, o kateri nas nihče ne more poučiti, očitna. Kakor hitro vstopijo v politiko, mladi politiki na starejše pogosto gledajo prezirljivo in pomilovalno, kot na smetišče zgodovine.
Vsekakor so med politiki nevzgojeni in vzgojeni, politični postopači, snobi, neozdravljivi demagogi, ki obljubljajo vse mogoče, hinavski pokvarjenci, pa tudi povsem normalni ljudje. Zadnjih je najmanj in ti težko zmagujejo, če pa že zmagajo, redko dosežejo popoln uspeh in polno podporo sodelavcev.
V svetu politike je skoraj normalno, da se politiki ne menijo za druge in drugačne, da jim zanje ni mar. Tako je običajno, da na žalitev odgovorijo s še hujšo žalitvijo, na ponujeno roko pa s prezirom in figo v žepu. Ni večjega sovražnika od političnega sovražnika, ne glede na to, ali gre za odnose znotraj lastne stranke ali medstrankarske konflikte.
Vse bi bilo drugače, če bi politična vzgoja postala za vse nekaj pomembnega in dobrega, tako da medsebojni odnosi ne bi temeljili samo na diskvalifikacijah in podtikanjih. Prav bi bilo, da bi te čarobne besede, kot so prosim, hvala, izvoli, oprosti, slišali tudi v političnem življenju in delovanju.
Zato ni treba pozabiti primera Hillary Clinton in Baracka Obame po znotrajstrankarskem boju, v katerem je ona izgubila. To je bilo pred osmimi leti, Obama je premagal Clintonovo in potem postal tudi predsednik ZDA. Kljub hudemu in napetemu znotrajstrankarskemu boju za nominacijo je Obama Clintonovo imenoval za državno sekretarko in s tem za prvo sodelavko. Če nato ne bi naredil nič drugega, bi ga zaradi te odločitve morali za vedno uvrstiti med politično gospodo z dobro vzgojo od doma.
Zdaj, ko predsednik Obama odhaja, naj bo to majhno slovo od njega in opozorilo na nekaj pomembnega v življenju: vse mine, posebno v politiki. Tudi slava, uspeh, moč, priljubljenost, osovraženost, neuspeh in padci, vse mine in se izgubi v pozabi. Vsak vzpon je začetek padca in odhoda, porazi pa so za vse podobno težki in neznosni.
Zato se je treba na vsakem vrhuncu zavestno uvrščati med tiste, ki spoštujejo tuj trud in delo. Takšnim bo ob odhodu vsaj nekdo rekel eno od tistih čarobnih besed iz otroštva: hvala.
