Dušan Verbič je lastnik gozda na Rožniku, ki ga je Mestna občina Ljubljana leta 2010 razglasila za gozd s posebnim namenom zaradi njegove socialne funkcije – Rožnik skupaj s Tivolijem in Šišenskim hribom namreč kar 1,7 milijona ljudi na leto uporablja za rekreacijo in oddih. Zaradi tega statusa Verbiča, enako kot druge lastnike gozdov s posebnim namenom, na njegovih gozdnih parcelah omejujejo strožja pravila upravljanja gozda, kar pomeni, da na primer ne sme posekati toliko dreves, kot bi jih smel v običajnem gozdu, sečnjo in spravilo lesa pa mora izvajati pod predpisanimi pogoji.
Zakon eno, uredba nekaj drugega
A zakon o gozdovih lastnikom gozdov s posebnim namenom, ki imajo zaradi tega statusa omejeno uporabo svoje lastnine, zagotavlja pravico do »ustrezne davčne olajšave«, so povedali na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zaradi omejitev je Verbič skušal uveljaviti davčno olajšavo pri plačilu pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. A finančna uprava je njegovo prošnjo zavrnila s pojasnilom, da uredba, ki določa plačilo te pristojbine, tovrstno davčno olajšavo zagotavlja le lastnikom gozdov s posebnim namenom, ki jim je ta status podelila vlada Republike Slovenije. Ker je Rožniku ta status podelila ljubljanska občina, ga davčna uprava torej ni hotela oprostiti plačila 14 evrov pristojbine na leto. »Hotel sem uveljaviti pravico, ki mi jo zakon zagotavlja, uredba pa ne. In tega ne razumem, ker zakon, ki je uredbi nadrejen, ne dela razlike med gozdovi s posebnim namenom glede na to, kdo jim je ta status podelil,« pravi Verbič.
Na ministrstvu niso dali prepričljivega pojasnila, zakaj uredba razlikuje med gozdovi s posebnim namenom. Povedali so le, da so gozdovi, ki jim je status podelila vlada, pomembni na ravni države, preostali pa so pomembni za lokalno skupnost. »Lahko gre na primer za gozdno združbo, ki je edinstvena v Republiki Sloveniji in jo je zato treba ohraniti,« so dodali.
Zakonodaja bi morala biti nedvoumna
»Potem sem poskušal kot olajšavo uveljaviti oprostitev davka na dedovanje, ker sem podedoval manjši del gozda. Finančna uprava je mojo prošnjo po treh letih in pol razmišljanja zavrnila, ker da podedovani parceli nimata statusa kulturnega spomenika. Tega sploh nisem trdil, ampak sem olajšavo uveljavljal na podlagi zakona o gozdovih, ki v 46. členu govori o davčnih olajšavah,« je razložil Verbič. Ko smo na finančni upravi preverjali, zakaj takšen odgovor, so nas po pojasnila usmerili na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. A tam smo dobili odgovor, da ministrstvo »ni pristojno za tolmačenje predpisov s področja davkov ter dedovanja in tega ne ureja zakon o gozdovih«. »Vsakič znova naletim na ta pingpong ustanov,« se je jezil Verbič, ki si želi, da bi zakon o gozdovih natančno določal, katerih davščin je lahko oproščen lastnik gozda s posebnim namenom, ki mu je zaradi tega statusa omejena lastninska pravica. »Trenutno v zakonu ne piše točno, katere davščine pridejo v poštev in katere ne, kljub temu pa mi vloge zavračajo,« je svojo željo pojasnil Verbič.
Toda na ministrstvu vztrajajo, da zakon že zdaj »nedvoumno določa pravice lastnikov gozdov v primerih, ko jim je omejeno uživanje lastnine ali uveljavljanje lastninske pravice na gozdu«. Za mnenje smo povprašali tudi Zavod za gozdove Slovenije, kjer pa so se strinjali z Verbičem, da bi zakon o gozdovih moral natančno opredeliti pravice lastnikov. »Menimo, da bi to področje morala nedvoumno in natančno določati zakonodaja,« je dodala Marjana Tavčar iz zavoda za gozdove.
