Hala, v katero bi šlo približno pet nogometnih igrišč ali celoten londonski stadion Wembley s parkirišči vred, je dovolj visoka, da bi pokrila pariško katedralo Notre-Dame ali newyorški Kip svobode, hkrati pa stroj, pravzaprav že robot, ki bo znal vrtati in razbijati beton ter ob tem razbitine – in radioaktivni prah – še posesati. Niti tornado tretje ali potres šeste stopnje ji ne bi smel priti do živega, hkrati pa leži na posebnih teflonskih tirih, po katerih se lahko premika. Novi sarkofag nad eksplodiranim četrtim reaktorjem černobilske jedrske elektrarne v Ukrajini, uradno NSC (New Safe Confinement), je inženirski dosežek človeštva, kakršnega še ni bilo. Njegov namen pa je seveda zavarovati ljudi in okolje pred eno najhujših inženirskih napak človeštva.
Sesalnik radioaktivnega prahu
Od predprejšnjega tedna so novi sarkofag centimeter za centimetrom vlekli do cilja. Zdaj je že nad starim, v hlastni naglici »zlitim« železobetonskim sarkofagom, ki ga je po treh desetletjih od nesreče počasi začel najedati zob časa. Če bi bil običajna gradnja, bi včeraj na NSC postavili smrekico. »Vseljiv« oziroma popolnoma operativen naj bi bil po načrtih konec prihodnjega leta, ko ga bo uradno prevzela Ukrajina. Dotlej bo treba instalirati opremo v nadzorni sobi, jo povezati s številnimi senzorji in drugimi napravami v sarkofagu, tega pa dokončno zapreti in zatesniti.
Prihodnje stoletje naj bi bila Ukrajina in svet tako varna pred še vedno večkratnim smrtnim odmerkom radioaktivnega sevanja raztaljene jedrske sredice in skupno kakšnih 200 ton urana, kolikor ga je po ocenah strokovnjakov pod betonskim pokrovom nekdanjega četrtega bloka. Novi sarkofag je projektiran tako, da bi moral uhajanje sevanja v okolje preprečiti tudi, če bi betonski sarkofag pod njim nenadoma in v celoti popustil. To nalogo ima poleg sesalnikov zapleten sistem prezračevanja, ki med dvojno steno novega sarkofaga ustvarja povišan tlak in tako zadržuje morebitno kontaminacijo znotraj ovoja, hkrati pa naj bi vzdrževal tolikšno vlažnost, da železna konstrukcija starega sarkofaga ne bi še naprej rjavela.
Pod streho novega sarkofaga sta dva tira za žerjave, ki lahko nosijo do 50 ton bremena in se premikajo na pet centimetrov natančno. Na enem izmed njih je nameščena večnamenska robotska platforma, ki bo med drugim lahko »posesala« in na določeno mesto znotraj sarkofaga prehodno odlagala do deset ton težke dele dosedanjega betonskega plašča. Večino del naj bi opravljali iz nadzorne sobe, vendar pa roboti v celoti ne bodo mogli opraviti vsega, zato bodo pri sanaciji posledic še naprej potrebne tudi človeške roke.
Kam z odpadki, še ni jasno
Približno 36.000 ton tehta jekleni sarkofag z dvojno steno, zunanja je debela 0,7 milimetra, notranja pa je za desetinko milimetra tanjša. Med njima je sistem jeklenega satja. Jekleni ovoj je na konstrukcijo pritrjen na 650.000 mestih, gradili oziroma sestavljali pa so ta sarkofag približno štiri leta. Zaradi nevarnosti kontaminacije je bil delovnik približno 2500 ljudi le nekajurni, glavni izvajalec del pa je bil francoski konzorcij Novarka.
Glavni vlagatelj in nadzornik projekta je bila evropska razvojna banka (EBRD), sam sarkofag, na zunaj podoben letalskemu hangarju, pa je stal približno poldrugo milijardo evrov. Enega največjih deležev – 300 milijonov evrov – je pri tem prispevala Nemčija, skupno pa je NSC financiralo 42 držav, pretežno članic EU in skupine G7. Čeprav naj bi bil novi sarkofag stoletna rešitev, je vendarle zgolj začasna. Vprašanje popolne dekontaminacije prizorišča najhujše jedrske nesreče je namreč odvisno od uspešnosti robotov, vgrajenih v novi sarkofag, in odlagališča odpadkov.
Za slednjega še niso našli lokacije, robotski svedri in drobilci betona ter sesalniki radioaktivnega materiala pa doslej še niso bili preizkušeni. Skupna količina različno kontaminiranega »odpada« – samo betonskega sarkofaga je za okrog 7000 ton – pa je po nekaterih ocenah dvakrat tolikšna, kot so ga v šestih desetletjih proizvedle vse nemške jedrske elektrarne. Ali bo dobrih 600 milijonov evrov, kolikor jih ima EBRD še predvidenih za popolno »sanacijo« v Černobilu, zadostovalo, zato ni gotovo. or
