Migrantska kriza je bila v prvi vrsti kriza človečnosti posameznih držav članic EU, s katero se je na okopih žičnatih ograj in poostrenih azilnih postopkov razcefrala pogodbeno zapisana solidarnost v povezavi. Tako kot je bil beg nezakonitih migrantov proti Evropi posledica negativnih trendov globalizacije, so odtisi selitve delovnih mest z bogatega severa na revni jug razlog naglega vzpona populistov v EU. S preprostim jezikom nagovarjajo negativna čustva razvrednotenega srednjega sloja. Ta bi moral biti osrednja sila družbenega razvoja in gospodarske rasti, a so ga varčevalni ukrepi in globalizacijska prerazporeditev kapitala spremenili v pogosto anemično gmoto. Za populiste je srednji sloj postal lahek politični plen. Preprosto ga je mogoče znovačiti s kritiko bruseljskih elit, pa čeprav s prstom, uperjenim v Bruselj, ne kažejo vedno na pravega krivca.
Evropski voditelji se v vrtincu kriz pretežko znajdejo, da bi ustavili vrnitev v 20. stoletje. In vendar EU ne sedi križemrok, čakajoč, da jo bodo centrifugalne sile držav članic po vzoru Jugoslavije raztrgale na koščke; a vprašanje je, kaj je sploh še v njeni moči, da prepreči črni scenarij. Junckerjeva komisija vse od začetka poskuša ustaviti negativne trende z novimi programi za rast in delovna mesta. V življenje je priklicala evropski sklad za strateške investicije (EFSI), ki se sicer zdaj kaže kot dober instrument za privabljanje zasebnih investicij, a le za večinoma že pripravljene projekte, ki bi bili realizirani v vsakem primeru – in še to le v starih državah članicah, kjer s pripravljanjem projektne dokumentacije nimajo takšnih težav kot na vzhodu. Evropska komisija povečuje tudi sredstva za izobraževalne programe Erasmus in s shemo za mlade ponuja alternative prvi zaposlitvi. Včeraj je predstavila osem zakonov obsegajoči energetski sveženj, s katerim naj bi prišlo do energetske revolucije, nižjih cen električne energije in čistejšega okolja.
Ob tem se v zadnjih letih slika zanimiv paradoks. Evropske komisije, vse do Junckerjeve, so v preteklosti veljale zgolj za tehnične administracije, ki so z zakonodajnimi predlogi šle precej na roko industriji, zdaj pa evropska komisija deluje vse bolj politično. Je nekakšno vezivno tkivo za ohranitev celovitosti integracije. Toda s svojimi odločitvami tudi močno razdvaja. S predlogi delitve bremen v migracijski politiki že več kot leto dni zaman opominja na solidarnostna načela povezave. Italiji, Španiji in Franciji je pripravljena pri kršitvah pakta stabilnosti pogledati skozi prste, s čimer sama dejansko spodbuja javnofinančne grehe članic. Stebri bančne unije ostajajo nedokončani, davčna unija pa očitno smeli projekt za prihodnost, ko bo nova kriza države članice prisilila k opustitvi suverenosti pri nacionalnih davčnih zakonodajah.
Nestabilno dinamiko napornega odnosa med komisijo in državami članicami lahko z negativno spiralo v politično brezno zelo hitro povlečejo bližajoči se referendumi in volitve. V Italiji bo to nedeljo na kocki politična prihodnost premierja Mattea Renzija, Avstrijci bodo morda z izvolitvijo Norberta Hoferja postali prva država članica s populističnim predsednikom, ki si želi izstop države iz EU. Naslednje leto se volilni uspeh obeta tudi evroskeptikoma Marine Le Pen in Geertu Wildersu. V populističnih vrtincih se Evropi nakazujejo slabi časi, ne glede na vse delo evropske komisije.
