Dr. Ljubomir Frčkoski, profesor: EU je boter makedonskemu putinizm

Dr. Frčkoski ni le analitik, ampak kot nekdanji aktivni soustvarjalec makedonske politike (v devetdesetih letih je bil notranji in zunanji minister, leta 2009 pa se je potegoval za funkcijo predsednika države) tudi v globino pozna makedonsko politiko, delovanje strank in nove politične elite. Zanimalo nas je, zakaj so te volitve tako pomembne in kaj bi za Makedonijo pomenila zmaga desne nacionalistične VMRO-DPMNE, ki s premierjem Nikolo Gruevskim na čelu vlada Makedoniji deset let, ali leve opozicijske SDSM, ki jo vodi Zoran Zaev.

Volitve čez deset dni so izjemno pomembne. Toda pri gledanju na Makedonijo moramo spremeniti optiko. Krizne točke, ki jih omenjate, so tudi v evropskem dojemanju makedonske stvarnosti tiste, za katere je treba najti rešitev, in problema ne bo več. Toda to so samo posledice nečesa drugega. Nečesa, česar Evropska unija ni mogla ali želela razumeti zadnjih deset let, nečesa, čemur je, bodimo odkriti, tudi sama botrovala. To, kar vidimo v Makedoniji, je pravzaprav del širšega regijskega pa tudi evropskega pojava. Temu lahko rečemo razvoj putinistične avtoritarne poldiktature. Gre za popoln prevzem oblasti, njeno odtujitev od ljudi, deformacijo demokracije v tranziciji, ki ji pravimo avtoritarni populizem, ki je v Makedoniji šel najdlje in se je najbolj zasidral kot sistem. Tovrstni trendi niso opazni samo v Turčiji in na Madžarskem. Voditelja podobnega profila, kot je Nikola Gruevski v Makedoniji, sta Vučić v Srbiji ali Đukanović v Črni gori.

V Makedoniji, ki je leta 2005 dobila status kandidatke za članstvo v EU, v zadnjih desetih letih nastaja putinistični sistem, čeprav je država pod stalnim drobnogledom ustanov EU; te to ves čas vedo, a se zadovoljujejo z blagimi kritikami. Kako je to mogoče? Ne bom rekel, da so za deformacijo demokracije krivi zunanji dejavniki. Izvirni greh je res notranji razkroj demokracije in boj za oblast ter uveljavljanje svojevrstnega etnonacionalizma, kar je EU brez težav pogoltnila. Skozi prste je pogledala tudi pri nastanku in razvoju nove mlade generacije diktatorskih politikov in je za nas na Balkanu uveljavila politiko dvojnih standardov.

Za EU je bilo pomembno, da najprej zagotovimo stabilnost, pozneje pride na vrsto demokracija, ali pa tudi ne. Evropo želi varnost in mir na tem vedno nemirnem delu celine. Mladi, časti in oblasti željni politiki so takoj spoznali, da gre za trgovino dvojnih meril in so to izkoristili; prevzeli so oblast, ponudili relativen mir v državi nato pa brez težav etablirali sistem, ki sploh ne vsebuje evropskih vrednot. Oblast premierja Nikole Gruevskega in njegove VMRO-DPMN je imela dovolj časa, celih deset let, da utrdi avtoritarno vladavino in si povsem partitokratsko podredi vse institucije – od medijev prek policije do sodstva, čeprav je EU ves ta čas nadzorovala uveljavljanje in izvajanje reform, ki jih je sama zahtevala. Tudi tistih, ki naj bi krepile demokracijo.

Prepozno. Naj vam povem konkreten primer uspešnega zavajanja. Od Makedonije so zahtevali pripravo novega medijskega zakona. In so ga pripravili. Priznati moram, da korektnega, sam bi ga podpisal. Toda ko je Makedonija na vseh lestvicah, ki merijo svobodo medijskega izražanja, padla za skoraj 80 mest, s 46. na 120., je Evropa potrebovala še nekaj časa, da je spoznala, da je nekaj hudo narobe v ustroju države in družbe, v smeri, ki jo ubira. Ko sem na neki konferenci v Berlinu pred petimi leti na to opozarjal, so mi kolegi rekli, da pretiravam, češ, liberalec iz opozicije vidi nevarnosti, kjer jih ni. Makedonija je pač država, ki ima težave, toda katera jih nima. S takšnim pristopom so zamudili kritični trenutek, ko bi se še dalo kaj narediti brez večjih težav. Zdaj, ko je VMRO-DPMNE ugrabila državo, pa bo to veliko težje.

Res je, a imajo pri tem velike težave. Namreč, če hočete uvesti spremembe, ubrati novo smer, potrebujete državne ustanove. Te pa so za kaj takega čisto neuporabne. Povsem so strankarsko kolonizirane, obstajajo kot virtualna resničnost. Poleg tega ni neodvisnih medijev, razen nekaj izjem, ki bi podprli reforme in razkrivali pravo podobo režima. Ko so končno ugotovili, kaj je bistvo makedonske krize, se je postavilo vprašanje, kako se je lotiti. Ključni trenutek je bilo razkritje prisluškovalne afere leta 2015. Oblast je prisluškovala 20 tisoč ljudem, celo eni tretjini članov vladajoče stranke, razen premierju in šefu policije. Nastalo je neverjetnih 600.000 prisluhov. Afera je naredila vrzel v monolitnem zidu oblasti, skozi katero sta EU in tudi opozicija končno lahko vstopili s svojimi zamislimi o političnem zasuku države.

Res je. A to v položaju, ko režim obvladuje vse institucije, povezane z volitvami, in medije, ko sta leta in leta na pohodu na eni strani režimsko sproduciran strah pred notranjim in zunanjim sovražnikom, na drugi pa etnonacionalizem, kakršnemu smo priča tudi pri desnici v zahodni Evropi, zgolj razpis volitev ne bi zadoščal. Režim lahko vsake volitve izkoristi za utrditev na oblasti. Zato je EU na nenavaden in dokaj grob način posegla v priprave na volitve. Najprej je zahtevala prevetritev volilnih seznamov. Ko imate v državi 2 milijona prebivalcev in na seznamu 1,8 milijona volilcev, in ne 1,2 milijona, kar bi bilo normalno, je jasno, da jih je 600.000 na voljo za volilno prevaro. Potem je bilo treba izločiti policijo, ki je množično izdajala lažne osebne izkaznice tistim, ki so bili pripravljeni voliti za stranko VMRO-DPMNE ali z njo povezano albansko stranko DUI.

Da bi zagotovili vsaj nekoliko enakopravnejšo medijsko zastopanost strank, so na vrh državne televizije pripeljali strankarsko neodvisno osebo. Nadaljevati pa je bilo treba z razkrivanjem ozadja in akterjev prisluškovalne afere. Zato so izsilili ustanovitev posebnega tožilstva, kajti na obstoječe državno tožilstvo niso mogli računati. Skupina pogumnih neodvisnih tožilcev je opravila ogromno delo, a kaj, ko je sodstvo ostalo nedotaknjeno in niti na en zaključen primer ni odgovorilo niti s priporom, kaj šele, da bi sodno procesuiralo osumljenca.

Trenutno ankete kažejo, da imata VMRO-DPMNE in Nikola Gruevski še vedno nekaj več kot 3 odstotke prednosti. Ker prvič kaže, da Albanci ne bodo tako kot doslej množično volili na podlagi etnične pripadnosti izključno albanske stranke, ampak se nagibajo k opozicijski Socialdemokratski zvezi Makedonije Zorana Zaeva, in ker je kar 33 odstotkov neopredeljenih, med katerimi velika večina v anketah pravi, da bi bile spremembe dobrodošle, ima opozicija končno možnost za zmago. Tesno, a vendarle. Verjetno bo potrebna koalicija z vrsto manjših strank. Obstaja še možnost, ki meni sicer nič ne diši, tako imenovane velike koalicije z VMRO-DPMNE, a brez nekaterih njenih vodilnih ljudi, ki morajo končati na sodišču zaradi korupcije in prisluškovalne afere.

Tega ne izključujem, a ne verjamem. Makedonci in makedonski Albanci so glede večjega in odločnejšega političnega angažmaja, odhoda na ulice, precej inertni. Politiko prepuščajo državi, naj se ona ukvarja z njo. To je sicer dobro, ko gre za mir, slabo pa, recimo, ko gre za obrambo človekovih pravic. Po drugi strani je Makedonija majhna, zapletena, multietnično prepletena država z izjemno močno navzočnostjo tujih diplomatov; režim bi težko izpeljal nekakšno policijsko diktaturo. Nedvomno pa nas čakajo napetosti v procesu tranzicije v tranziciji. Korenita kadrovska reforma sodstva, recimo, ki pa ne sme potekati tako kot doslej, skozi partijske filtre. V proces bi bilo nujno vključiti tujce, ampak potem se sami pripeljete na rob statusa protektorata. Čakata nas tudi dva pomembna projekta – vstop v Nato in vprašanje imena države. Skratka, čaka nas burno in zanimivo obdobje. Perje bo letelo na vse strani.