A v nadaljevanju vendarle vključi vse rejce na območjih pojavljanja velikih zveri, ki naj bi bili v neenakopravnem položaju s tistimi, »ki zverske tegobe nimajo«.

Škoda, da se v moj prispevek ni bolj poglobil. Argumentirano sem navedla pomoč države za ta območja, ki je obrazložena v dokumentu Program razvoja podeželja RS za obdobje 2014–2020 in vključuje tudi evropska sredstva. Ne vem, zakaj je ignoriral omenjeni priročnik, Varovanje drobnice pred velikimi zvermi. Na strani 7 ima odgovor: na voljo so dodatna plačila za varovanje črede s pastirjem, s psi, z nočnimi ogradami. Prav tam pa je tudi opozorilo: »Rejec mora, kot dober gospodar, v primeru možnosti nastanka škode na premoženju zaradi velikih zveri najprej poskrbeti za njeno preprečitev.«

S tem sem z uradnimi dokumenti dovolj argumentirala, da odstrel ni potreben. Škode ne more biti, če rejci drobnice uporabijo, kar imajo na voljo. Izgovorov ni! Koliko pastirjev in ovčarskih psov je vključenih v delo s čredami? Druga stvar pa je, ali je treba z ovcami vdirati na območje velikih zveri. Tu nastopi državna politika, ki napačno usmerja subvencije za tako rejo, potem pa načrtuje odstrel. Zmedeno!

Medtem ko sem v prispevku argumentirano navedla strokovna mnenja (tudi projekt SloWolf) proti odstrelu volkov, pa g. Mramor ni navedel nobenega strokovnega vira. Ali morda oporeka tudi ugotovitvam projekta SloWolf?

V Analizi učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih (projekt Life+ SloWolf; avtorji Miha Krofel, Rok Černe in Klemen Jerina) so podane ugotovitve: »S korelacijsko analizo nismo ugotovili nobenih vplivov odstrela volkov na višino škod. Učinkov ni bilo zaslediti niti, ko smo med seboj primerjali najbolj ekstremna leta. Pri korelaciji z več spremenljivkami je obseg škod najbolj koreliral s številom ovac v Sloveniji. Naši rezultati se ujemajo z izsledki tujih raziskav.« In nadalje: »Ker so škode na drobnici v Sloveniji resen problem in ker odstrel volkov ni imel učinka, priporočamo, da se prihodnje napore in sredstva usmeri predvsem v ukrepe, ki škode učinkovito preprečujejo – na primer prehod na manj konfliktne rabe prostora ali izboljšanje varovanja drobnice z uporabo varnih ograd in pastirskih psov.« Ali so tudi te ugotovitve naših vodilnih strokovnjakov in znanstvenikov le poduk iz varnega urbanega okolja, kako naj ljudje na podeželju živijo in preživijo?

Izračun g. Mramorja za rodnost in številnost populacije medvedov je, da dobimo v Sloveniji vsako leto najmanj 200 novih medvedov. Če je vsakoletni odstrel v povprečju 100 medvedov, potem po njegovem izračunu sledi, da smo v dvajsetih letih dobili najmanj 2000 novih medvedov. Istočasno pa ugotavlja, da v Sloveniji živi od 400 do 600 vseh medvedov. In enako naj bi veljalo za volkove?

Njegove trditve, da z odstrelom držimo zveri na določenih območjih, ki jih je določila država, je zavrnila že stroka. Da živali ne vedo, do kod naj bi smele, pove že zdrava kmečka pamet. Ves dan so primorane iskati hrano, da preživijo, in to kjer koli.

Zato se zdi nestrokovno navajati pojem vzdrževanja »znosnega« števila zveri, če se ga ne opredeli. Ali je znosno število povezano s pokolom nezaščitenih ovac? Pa tudi na primer: življenjski prostor medveda in volka smo z žičnato ograjo razpolovili. Ali se to kje pozna? Je to kdo preučeval?

G. Mramor ugiba o mojem poreklu in se krepko moti. Doma sem s podeželja in vem, kako so kmetovali moji stari starši in starši, brez subvencij. Prav zaradi tega so bili skrbni, vestni in predvsem modri gospodarji.

Dr. Katarina Dea Žetko, Ljubljana