»Željko Lubarda je imel povsod težave, že ko je delal v Dalmaciji… Zato so ga premestili v Zagreb, a tudi tam je imel težave tako z metropolitom kot z verniki,« je na sojenju ljubljanskemu parohu srbske pravoslavne cerkve Peranu Boškoviću pričal njegov kolega, koprski paroh Dejan Mandić. Boškoviću tožilstvo očita zlorabo položaja ter poneverbo in neupravičeno uporabo tujega premoženja, kazenski postopek pa je stekel prav na podlagi prijave Lubarde, ki je takrat vodil ljubljansko cerkveno občino.
Bošković naj bi pravoslavno cerkev pri gradnji kulturno-pastoralnega centra olajšal za 114.000 evrov: približno za 50.000 evrov s plačili za le delno opravljene storitve ali pa celo fiktivne račune, 17 tisočakov preveč naj bi plačal za keramične ploščice in dva tisoč več za njihovo polaganje, še 37 tisočakov cerkvenega denarja pa naj bi odštel gradbeniku, ki je delal tudi na njegovi hiši v Gameljnah – s tem denarjem naj bi torej urejal tudi svojo hišo. Dodatno naj bi s 73.000 cerkvenimi evri plačeval svoje račune za časopis, internet in podobno, zavarovalno polico za ženo, obroke za lizing avta ter posojilo pri Merkurju in KBM leasingu.
Na cerkvenem sodišču oproščen
A medtem ko so kazensko ovadbo organi pregona še preučevali, je cerkev spremenila odnos do Boškovićevega ravnanja. Leta 2013 je ovadbo umaknila in izjavila, da ne zahteva odškodnine. Zakaj tožilstvo še kar vztraja pri pregonu, zdaj težko razume. »Običajno naše težave najprej rešujemo znotraj cerkve, šele potem gredo na tožilstvo in sodišče. Tu pa je šlo zelo hitro… « je sodnemu senatu, ki mu predseduje Mojca Kocjančič, povedal Dejan Mandić. Kot je dejal, je tudi sam pričal na cerkvenem sodišču, ki je nato sklenilo, da Boškovića ne bi bilo treba preganjati oziroma da je »glede cerkve oproščen«.
Mandić obtoženega že dolgo pozna, saj je z 12 leti začel ministrirati, pozneje pa ga je prav Bošković poslal na šolanje za duhovnika. Ko se je gradil kulturno-pastoralni center, je bil še na fakulteti v Bosni, ko je bil določen za delo v Ljubljani, pa je bil tu že glavni Lubarda. Ta je vsem govoril o nepravilnostih in v zvezi s tem obtoževal Boškovića. Kot je dejal, je njega in še enega duhovnika šikaniral in nanju pritiskal, če nista mislila in delala, kot je želel. Tako se je na primer moral Mandić podpisati pod izjavo o nepravilnostih, čeprav o njih zaradi svoje odsotnosti med gradnjo sploh ni nič vedel.
Delal za štiri
Ko je Lubarda namesto Boškovića zasedel mesto starešine, je marsikaj spremenil. Po Mandićevih besedah je Boškoviću znižal plačo, glede na starost in izobrazbo naj bi mu pripadala precej višja. »Ljubljanska cerkvena občina je tudi postala davčni zavezanec, registriral jo je kot firmo. Uvedel je novo poslovanje, vse je moralo iti prek računa. Tudi denar, ki je bil darilo, na primer za krst ali pogreb,« je dejal. Pokazali so mu Boškovićev seznam tovrstnih daril – na račun krstov, porok in podobnega naj bi dobil 80 do 100.000 evrov na leto. Mandiću se je takšen zaslužek zdel razumljiv, češ da je bil v tistem času Bošković za vse sam in je opravljal delo štirih duhovnikov.
Bošković je sicer v svojem zagovoru navedel, da je vsa ta darila, torej osebni zaslužek, ki bi ga lahko spravil v žep, namenil izključno za gradnjo cerkvenega centra.
Zaslišali so tudi nadzornika gradnje centra Ratka Spaića. Vprašali so ga o podjetjih, za katera tožilstvo trdi, da jim je obtoženi plačal, čeprav so dela opravila le delno ali pa sploh ne. Za vsa je dejal, da so delala na gradbišču. Eno je sicer izolacijska dela na strehi opravilo le napol, zato so imeli težave z zamakanjem. Dela je tako moral dokončati drug izvajalec. Na vprašanje, ali so izvajalci dobili vse plačano, je odvrnil, da v glavnem so, je pa res, da celotnega nadzora nad računi ni imel. Glede sodnega izvedenca, ki je preučil gradbena dela, pa je dejal, da njegove ugotovitve niso čisto natančne.
