»Rastli smo v slepi ulici,« so uvodoma ugotovili katastrofiki. »Stisnjeni smo bili v mrežo tesnobnih kratkih stavkov, ki so se kot narkotiki kopičili v naših oblikujočih se možganih. Kot otroci smo se sveta zavedeli istočasno kot njegovega skorajšnjega konca: ni minil dan, ko radio ne bi poročal o morbidnih bratu in sestri, gospodu Dolgu in gospe Krizi. Bosta eksplodirala? Ne, brezposelnost, luknja v socialni blagajni in njena pomočnica ozonska luknja bodo stvari opravile namesto njiju. In tudi stolpnici, 11. september naših enajstih let. V naših glavah, natrpanih z nezavednimi travmami, se je apokalipsa rodila v začetku 21. stoletja.«

V šoli so tej generaciji povedali, da je Zgodovine konec. (Koga briga, kaj je nekritično širjenje Fukuyamove slabo premišljene teze pomenilo šolarjem.) Povedali so jim tudi, da so Bog, Roman in Slikarstvo mrtvi. Slavni francoski univerzitetni profesorji Gilles Lipovetsky, Alain Finkielkraut, Marcel Gauchet so njihovo generacijo in vse sodobno dogajanje razglasili za »postmoderno«, to ožigosanje pa pospremili s sarkastičnim nasmehom, ki jim je sporočal, »da mi nimamo več kaj početi. Bili smo že v epilogu svetovne zgodbe človeštva. Komunistična hipoteza? Delirij piromanov. Maj 1968? Bitka s snežnimi kepami. Ideal napredka? Poglejte si Hirošimo. Vse utopije so zasmehovali, poezija je po Auschwitzu postala barbarska, sanje, o njih nima smisla govoriti.« Elitistični akademski razmisleki od teorije postmodernizma, ki naj bi po koncu zgodovine prinesel še konec umetnosti, do površnih interpretacij zgodovinskih emancipatoričnih gibanj, pa vse do Adornove teze o nemožnosti poezije po holokavstu – vse je mladim sporočalo, da so prave Dogodke zamudili, da so obsojeni zgolj na replike in da so bile vse možnosti sprememb že preizkušene – in ovržene kot ničvredne. Da se nič več ne da spremeniti, da s(m)o obsojeni na stanje stvari.

In morda največji zločin nad mladimi, ki ga je zakrivil egomanski, cinični um ljudi, ki so lastno intimno spodletelost razglašali za univerzalno »resnico«: »Na zidovih prestolnice so nas podučili, da je mrtva tudi Ljubezen. Nismo še spoznali njenega obraza, a že nismo imeli več pravice verjeti vanjo.«

»Kaj torej narediti? Morda umreti. In pri tem, če je mogoče, ostati živ. Postati prikazen samega sebe, ki ga poganjata le dolgčas in ošabnost, se zgledovati po megalomanskih antijunakih: Michel Houellebecq (Spomnite se: v bistvu ste že mrtvi.) ali Frédéric Beigbeder (Mrtev človek sem. Vsako jutro se zbudim z neznosno željo po spanju.)« Patetičnost ofucanih snobov.

»Še enkrat: kaj narediti?« Obžalovati zamujeno, rohneti nad kulturo nenehnega praznovanja, sanjati o nekdanjih viteštvih? »V skrajni točki delovati skrajno. Postati bomba, pridigati sovraštvo do drugega, izvajati nasilje: ker ne veš, kako ravnati, sodeluješ v uničenju sveta, kakršen je. Nova triada vdanosti: ta, ki umre, ta, ki obžaluje, ta, ki ubija. Drugim preostaja pozaba: tolažba v predmetih, anestezija prostega časa. V nobeni izmed teh figur se ne prepoznamo. Torej, še enkrat, kaj narediti? Smo kot liki iz Shakespearovih dram, ki bežimo pred družbenim modelom, ki nas je že izgnal. Ker smo vse, le naveličani ne, imamo le eno možno izbiro, izumiti novo pot. Je ta že zasedena? Odšli bomo drugam, raziskovat. Na ruševinah zlatih povojnih tridesetih let bomo, nekateri pod pragom revščine, naredili točno to, kar želimo. Fučka se nam za udobje, fučka za varnost, za to, da staršem nismo več sposobni pojasniti, kaj počnemo s svojim časom. Podpira nas ljubezen, ki jo čutimo drug do drugega.«

Neodvisni, večopravilni, priložnostni delavci, pripravljeni na prekarnost: »Raziskovanje gibkih mikroekonomij, brez posrednikov, proizvajamo stvari, ki so nam podobne, in jih nato delimo. Na internetnih vrtovih gojimo vezi, izmenjujemo navdušenja, znanje in odtenke naših notranjih življenj. Predvsem pa si ponovno prilaščamo čas. Med pogovori si jemljemo čas za izumljanje novih besed, s katerimi se da opisati nove reči. Zavračamo cinizem in tarnanje. Če je treba jesti makarone, jih bomo jedli brez zmrdovanja. Izmenjujemo si obleke, stanovanja, ideje.«

Neslišna, diskretna revolucija, infinitezimalni premiki, brez radikalnosti in nasilja, pravijo, »pomirjeni s tem, da smo brez statusa, umaknjeni na radostne robove, iz nujnosti in po lastni izbiri«. »Od družbe, takšne, kot je, ne zahtevamo in ne pričakujemo nič več: mi počnemo stvari. Vsemu navkljub in z upoštevanjem krhkosti. Ne bojte se, nič več ne morete izgubiti.«