Vprašanje o stanju Kirka Douglasa je na mestu, saj je kar nekaj let, in sicer 72, dopolnil že njegov najstarejši sin, še slavnejši Michael Douglas. Ta pravi, da je oče odlično in da na berglah, s katerimi si pomaga pri hoji, kar leti, načrtovanje zabave za njegov stoti rojstni dan pa je že v polnem teku.
Michael, ki je organiziral že očetovo lansko rojstnodnevno zabavo, si letos beli glavo le s tem, kaj postaviti na mizo. »Sprva sem mislil, da bi morda organizirali kosilo, a oče ne mara gledati ljudi med obedovanjem, tako da sem razmišljal o čajanki. Tako smo zdaj pri čaju in poskušamo uskladiti podrobnosti, a to postaja velika zadeva,« je o pripravah na popoldansko zabavo povedal Michael, ki ima o očetu, trenutno zatopljenem v pisanje svoje enajste knjige, vedno povedati same lepe stvari. In to kljub temu, da ga je z mamo Diano komaj dveletnega zapustil, ko se je z Broadwaya odpravil izpolnjevat svoje sanje – postati filmski igralec. »Bil je in še vedno je neverjetno dinamičen, večji od življenja, včasih agresiven in zelo možat moški, ki ljubi ženske. To je mama ugotovila zelo hitro. Po 18 mesecih njegovega življenja v Kaliforniji je videla in prebrala dovolj, da je spoznala, da je njunega zakona konec. Vedel sem, da nista za skupaj. On je bil podeželski ruski Jud, ona pa sofisticirana ženska iz premožne anglikanske družine,« je očeta, takšnega, kot je, sprejel Michael, ki je v njegovi drugi ženi Anni, s katero je Kirk poročen že več kot 60 let, našel svojo drugo mamo.
Sla po igri
Takšen, kakršnega ga kot očeta opisuje njegov najslavnejši od štirih otrok, je bil Kirk tudi kot igralec. Možat, vedno malo nasilen, temačen, pa če je šlo za pozitivne ali negativne vloge, ki so mu bile sicer veliko ljubše, saj krepost, kot je govoril, ni fotogenična. Njegova filozofija se je obrestovala. V svoji več kot 50-letni igralski karieri, v kateri je bilo med približno 90 filmi največ vojnih filmov in vesternov, je sodeloval z nekaterimi najpomembnejšimi režiserji svojega časa, od Stanleyja Kubricka (Steze slave, Spartak) do Billyja Wilderja (As v rokavu), Elie Kazana (Dogovor), Howarda Hawksa (Veliko nebo) in Vincenteja Minnellija, s katerim je v filmu Sla po življenju ustvaril eno od svojih najprepoznavnejših in najbolj mučnih vlog – van Gogha. Vloge zapletenega nizozemskega slikarja, ki mu je prinesla tretjo nominacijo za oskarja, se je po snemanju težko otresel, žena Anna pa si je oddahnila, ko je bilo konec njegove rdeče brade in postopanja po hiši v težkih škornjih, s katerimi se je hotel kar najbolj zliti z van Goghom.
Minnelli mu je nominacijo za oskarja prinesel že štiri leta pred van Goghom. Douglas, ki je bil za oskarja prvič nominiran leta 1950, ko je upodobil sebičnega boksarja v drami Marka Robsona Šampion, se je za kipec namreč potegoval tudi leta 1953 z likom preračunljivega producenta v filmu The Bad and the Beautiful. Dobil ga ni ne v prvo, ne v drugo, ne v tretje. Njegov čas je prišel šele leta 1996, ko mu je akademija podelila oskarja za življenjsko delo, lepa tolažba pa so tudi predsedniška medalja svobode, 17. mesto na lestvici največjih igralcev klasičnega Hollywooda in prvo mesto na isti lestvici, če odštejemo vse mrtve.
Kritičen do nestrpnosti
Kirk Douglas je skratka še kako živ. Ustavili ga nista ne huda letalska nesreča, v kateri sta leta 1991 po trčenju s helikopterjem umrla dva potnika, ne možganska kap, ki ga je zadela pet let pozneje. Nasprotno, dvakratno bližnje srečanje s smrtjo ga je pripravilo do tega, da se je spet malo bolj spomnil svojih judovskih korenin ter začel iskati smisel življenja, ki ga je opisal v eni od svojih desetih knjig, Climbing the Mountain: My Search for Meaning.
Kirk Douglas, tako se je preimenoval ob odhodu v ameriško mornarico med drugo svetovno vojno, se je rodil judovskim imigrantom iz Rusije v newyorškem Amsterdamu kot Issur Danielovitch oziroma Izzy Demsky. Preden mu je uspelo kot igralcu, se je spopadal z revščino in opravljal več kot 40 različnih priložnostnih del, ki jih je pozneje naštel v avtobiografiji The Ragman's Son. Vztrajnost se je izplačala, s pomočjo sošolke s študija igre v New Yorku Lauren Bacall, ki mu je leta 1946 priskrbela prvo filmsko vlogo (Čudna ljubezen Marthe Ivers), pa so se mu v naslednjem desetletju izpolnile sanje o njegovem vzponu med hollywoodske zvezde. In to takšne z odgovornostjo, ki jo je pokazal že, ko se je v protikomunističnem pogromu v Ameriki postavil na stran scenarista Spartaka Daltona Trumba, pa tudi letos, ko je ob predsedniški kandidaturi Donalda Trumpa opozarjal, da bi bile besede, ki jih je letos izrekal republikanski kandidat, lahko tudi Hitlerjeve besede iz leta 1933, preden je ta postal nemški kancler.
