Roman je zelo malo avtobiografski. Navdihovala sem se pri svoji babici, ki se je rodila v začetku prejšnjega stoletja in je v sebi nosila vse tiste možnosti osamosvajanja, ki so jih v tistih časih imele ženske, a jih iz različnih razlogov še niso mogle uresničiti. Še danes pa vsi mislijo, da je avtobiografsko. Celo moja mati je morala nekoč nekim gospem v vlaku razlagati, da je moja mama, te pa so seveda bile presenečene, češ, ali ni vendar že umrla.
Od kod vam torej ta živi opis izkušnje babice v zadnjih dnevih življenja, glede na to, da ste roman napisali zelo mladi?Živela sem med starejšimi ženskami, z nono in pranono. In od malega mi je bilo zelo všeč biti s starejšimi. Neka 80-letna gospa me je nekoč vprašala, kako bom vendar pisala, ko bom stara 80 let, ko sem tako dobro opisala izkušnjo starke. Rekla sem ji, da bom pisala o ženskah, starih 20 let.
In kako danes kaže temu načrtu, bi lahko pisali o nekom tako mladem?Bolj ko se bom približevala 80. letu, bolje bo šlo, sedaj sem še premlada.
Roman je najbolje prodajan italijanski roman 20. stoletja. To so kar težke besede. Čemu pripisujete tolikšno uspešnost in kako doživljate uspeh?Uspehi knjige so včasih zelo težko razumljivi, razen ko je za njo zelo načrten marketing. Verjetno je razlog ta, da govori o družinskih razmerah in vsi pač imamo družinske odnose. Čeprav je videti kot preprosta knjiga, je vendarle še kar kompleksna. In ima po mojem mnenju več ravni percepcije. Ta oblika pisma funkcionira na neki zelo intimni ravni. Biti avtor najbolje prodajanega romana pa seveda prinaša veliko odgovornost. To je tudi zelo čustven dogodek v deželi s tako bogato literarno tradicijo, kot je Italija. Eden redkih pisateljev sem, ki hodi po cesti in doživlja odzive kot rokovska zvezda. Ljudje me prepoznajo in ustavljajo. Velika popularnost je za pisatelja v Italiji zelo redka.
Ne gledate na uspeh prvega romana kot na neko prekletstvo, ki vse življenje visi nad pisateljem?Na neki način je prekletstvo, ko si prepoznan zaradi te knjige, ne pa zaradi kakšne druge. Sploh ker mislim, da je moj najpomembnejši in najboljši roman Anima Mundi.
Ko smo pri literarnem zvezdništvu v Italiji – kako vidite fenomen Elene Ferrante, katere identiteta je bila pred nedavnim odkrita?V resnici se avtor ni toliko skrival, kot je hotel za svoje romane s položaja ženske drugo identiteto. Napačna je informacija, da naj bi romane napisala ženska, Anita Raja. Napisal jih je njen mož, Domenico Starnone, kar je zelo očitno, glede na to, da so neke pasaže iz njegovih romanov zelo podobne tem v romanih Ferrantejeve. V Corriere della Sera so že pred leti naredili slogovno analizo asociacij, metafor in drugih elementov besedila, ki je to potrdila.
Vaš prvi roman je preveden v 40 jezikov. Kako se po svetu razlikuje recepcija?V deželah, kjer je močna tradicija družine, je imel roman velik uspeh: na Daljnem vzhodu, v Južni in Srednji Ameriki pa v mediteranskem bazenu, od severnoafriških dežel, prek Grčije do Izraela in arabskih dežel. Na Norveškem pa občutno manj, glede na to, da kult družine tam ni tako močan.
O vplivu Krasa in Trsta na vaše pisanje vas verjetno sprašujejo le v Sloveniji?V Italiji še vedo ne, kaj sta Kras in Trst. Težko je ne pisati o Trstu. Če bi se rodila v Latini v bližini Rima, mestu, ki je bilo zgrajeno v času fašizma, bi pisala druge stvari, ali pa sploh ne bi pisala.
Kaj v zvezi z vašim odraščanjem v Trstu vas najbolj zaznamuje?Konfliktnost tega mesta, žalost tega mesta, korenine, ki so zelo prepletene. Zelo destruktivne energije ima. Če želiš zares pisati o Trstu, ga moraš zapustiti. Morda sem tudi zato odšla. A mesto se je zelo spremenilo. Danes gledam nanj v nekem spokojnem duhu. Obiščem ga trikrat na leto, grem na morje in na kak sprehod po Krasu, ne bi pa se vanj vrnila živet.
Kako je na vas vplivala bližina slovenske kulture in kulturna pestrost tržaškega okolja?V otroštvu sem bila precej obdana z nemščino, ki so jo govorile moje babice, in pa s slovenščino, ki so jo okoli mene govorili otroci, s katerimi sem se igrala na Krasu. Ti jeziki so name zelo vplivali, saj sem se začela bolj ukvarjati s pisavo, jezikom, besedami. Prve knjige, ki so bile odklonjene za kako desetletje, so bile napisane v italijanščini, ki pa so ji uredniki očitali nemško sintakso, saj sem postavljala glagol na konec.
Kaj pišete danes?Trenutno ničesar. Še nekaj let in bom začela pisati zgodbe o mladih.
