Slovensko znanje je v alpskem smučanju zelo široko. Najlepše je, ko se odraža pri rezultatih slovenskih športnikov. V zgodovini svetovnega pokala v alpskem smučanju, ki letos praznuje pol stoletja, se je v mednarodnem merilu izkazalo nekaj slovenskih trenerjev, še precej več pa je bilo uspešnih serviserjev. Na stotine slovenskih rok je pripravljalo smuči najboljšim alpskim smučarjem sveta, z njimi postavljalo mejnike. Vloge serviserjev so povprečnemu spremljevalcu dogajanja obrobne, v svetu alpskega smučanja pa so nepogrešljivi in zelo cenjeni.

Pionirja sta Jure Vogelnik in Miran Gašperšič

Zgodovina uspešnega dela serviserjev sega v prve uspehe slovenskega alpskega smučanja. Za te je poskrbel Elan, na katerega smučeh je tekmoval najboljši alpski smučar vseh časov Ingemar Stenmark. Za uspešnost Švedovih smuči je skrbel Jure Vogelnik, za katerega se naši številni sogovorniki strinjajo, da je ob Miranu Gašperšiču, ki je skrbel za smuči Bojana Križaja, pionir slovenskega servisnega znanja. Dolgoletni Dnevnikov spremljevalec svetovnega pokala v alpskem smučanju Jože Pogačnik se spominja, kako je Vogelnik nekaj let pred pokojem sodeloval še z Nemcem Arminom Bittnerjem, ki je prav tako tekmoval na Elanovih smučeh. Legenda slovenskega smučanja Tone Vogrinec pa je opomnil, da si je Gašperšič po uspehih s slovenskimi alpskimi smučarji ustvaril ugled na Japonskem, kjer je preživel velik del svojega življenja. Pri uspehih Mateje Svet je tudi s pripravo smuči igral pomembno vlogo sicer njen trener in zaupnik Milan Bernik.

Tiskovna predstavnica Smučarske zveze Slovenije Špela Pretnar in glavni trener moške reprezentance za tehnične discipline Klemen Bergant opozarjata, da je treba med pionirji slovenskih serviserjev omeniti še Robija Karlatca, ki se je izkazal s pripravo smuči Pernille Wiberg in Kristine Anderson, ter Slava Muleja. Slednji je skrbel za Anjo Pärsson v letih, ko je Švedinja prodrla na svetovni vrh. Kot serviser Tecuja Okabeja se je na Japonskem proslavil Božo Jaklin, nekdanji pomočnik trenerja v Vogrinčevih časih, kratek čas pa tudi prvi ženski trener v slovenski reprezentanci.

Jeklinov delovni naziv je bil vselej bolj trenerski kot serviserski. V podobnem položaju se znajde veliko alpskih smučarskih delavcev, ki največ ur svojega delavnika prežijo v kontejnerjih ali nižjih nadstropjih dobrih hotelov, kjer imajo povsod po svetu svoje prostore. Z uspehi slovenskih alpskih smučarjev je namreč raslo število serviserjev. Ker dela v Sloveniji ni bilo dovolj za vse, so se začeli spogledovati s tujino. Poleg tega so onkraj slovenskih meja praviloma zaslužili več kot doma, hkrati pa so širili slovensko znanje po svetu in mu ustvarjali vse večji ugled.

Redki so le serviserji

V današnjih časih si serviserji služijo kruh na štiri načine. Prvi je, da jih plača proizvajalec smučarske opreme in jih določi točno določenem smučarju ali smučarki, ki je v svetovnem vrhu. Takšnih izbrancev je najmanj, saj po mnenju strokovnjakov z vsemi stroški stanejo okrog 100.000 evrov na leto, kar si lahko privošči le peščica najbogatejših smučarskih opremljevalcev. Druga možnost je, da so člani nacionalnih reprezentanc, tretja je, da delujejo v zasebni ekipi, kakršno je denimo imela Tina Maze, četrta pa je tako imenovani multi servis. V takšnem primeru serviser na terenu sodeluje z večjim številom tekmovalcev, ki niso v svetovnem vrhu in imajo različne proizvajalce smučarske opreme. Tovrstne serviserje potrebujejo predvsem ženske, saj je bilo v zgodovini alpskega smučanja malo primerov, da so si alpske smučarke same pripravljale opremo. V tem primeru gre izpostaviti Darjo Črnko, profesionalno serviserko, ki že več kot desetletje spremlja na tekmah in terenu svojo hčer Ilko Štuhec, poleg serviserskih pa opravlja tudi druga dela.

Usoda serviserjev je, da jih večina opravlja še delo pomočnikov trenerjev. Na terenu vselej primanjkuje rok, zato v času, ko ne pripravljajo smuči in se pogovarjajo s smučarji o nastavitvah, preživijo na terenu. Bodisi pomagajo pri nošenju količkov, jih postavljajo, snemajo odseke prog s kamerami… Hitro postane jasno, da je alpski smučarski serviser eden najtežjih zimskih poklicev.

V času vražjih Slovenk, ki so navduševale v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je bil glavni serviser v slovenski reprezentanci Zvone Žirovnik, s katerim so svoje največje uspehe doživele Špela Pretnar, Urška Hrovat, Katja Koren in Alenka Dovžan. V tistih časih je za smuči v tehničnih disciplinah za Elanove tekmovalce skrbel Aleš Kalamar, v hitrih pa Aleš Sopotnik. Slednji je naredil eno najboljših poslovnih poti med vsemi slovenskimi serviserji sedanjosti, saj je v zlatih letih sodeloval z Anjo Pärson, ko je tekmovala na Salomonovih smučeh. Po izjemni karieri Švedinje se je preselil v ameriško reprezentanco, medtem ko si je ustvaril dom v Whistlerju v Kanadi.

Najštevilnejši pri Švedih

Jure Košir je svoje največje uspehe dosegel, ko mu je smuči servisiral Dušan Kapš, sicer eden najbolj priznanih slovenskih mojstrov priprave smuči. V času Koširja in številnih drugih uspešnih slovenskih alpskih smučarjev je Norvežanom pomagal Davo Karničar, ki si je servisno znanje pridobil pri Elanu v slovenski alpski smučarski reprezentanci. S slovensko pomočjo Robija Kristana je eden najboljših smučarjev vseh časov postal Bode Miller, Jure Hafner pa je tako s trenerskimi nasveti kot servisnimi pomagal Janici Kostelić. Pozneje se je pridružil ekipi Tine Maze, a v vlogi trenerja, saj je za smuči tedaj skrbel Andrej Perovšek.

Slednji je bil v zadnjih letih med najbolj izpostavljenimi slovenskimi serviserji, saj je bil ob Andrei Massiju član prve samostojne sezone Tine Maze. V njej je vztrajal dve sezoni. Po samostojni poti se je za nekaj časa preselil v rusko reprezentanco, na otvoritveni tekmi sezone pa je nosil švicarsko jakno. V švicarski reprezentanci kot serviser dela tudi Matjaž Naglič. Največ slovenskih serviserjev dela na Švedskem. Poleg Zvoneta Žirovnika so v reprezentanci še Lojze Debeljak, ki skrbi za smuči Marie Pietilä Holmner, Zoran Knežević, Julian Mulej, Marko Šumer (pripravlja smuči Jensu Byggmarku) in Jaka Poje, ki je zadolžen za Mattiasa Hargina. Iz Rusije nam je vodja reprezentance Urban Planinšek sporočil, da v tej sezoni tamkajšnjim tekmovalcem pripravljajo smuči Andrej Potočnik, Grega Koprivnik, Žiga Rozina in Miha Cerer, medtem ko je bilo slovenskih serviserjev v preteklosti še več. V ameriški reprezentanci sta poleg Sopotnika še Primož Finžgar in Primož Gregorič, ki ga plačuje švicarski Stöckli, da pripravlja smuči Julii Mancuso. Na Finskem Robiju Kristanu v tej sezoni delata družbo Bor in Jure Šepec, v Italiji si služi kruh Aleš Kalamar, v Nemčiji Ivo in Jani Peternel, na Norveškem Sebastijan Petrič in Igor Plešivčnik ter Jernej Reberšak in Gregor Šparovec, ki z norveškim proizvajalcem smučarskih maž oskrbujeta vse reprezentance. Eni najboljših slalomistk na svetu Slovakinji Veroniki Velez Zuzulovi pripravlja smuči Dušan Kapš, v poljski reprezentanci pa si služi kruh tudi Marko Skube, oče letošnjega slovenskega upokojenega tekmovalca Matica Skubeta. V Kanadi v moški reprezentanci dela Jan Šauperl, v ženski pa Luka Trdan, medtem ko je Miha Dolinar v madžarski reprezentanci zadolžen za smuči Edit Mikloš.

Perovšek: Delati v veliki reprezentanci je užitek

»Vsi serviserji, ki delamo v tujini, smo začeli delati v Sloveniji in gradili svoje znanje na uspehih slovenskih smučarjev. Ne bi rekel, da smo boljši od konkurence, smo pa po znanju vsaj primerljivi. Boljši ko so slovenski tekmovalci, več ima serviser možnosti, da prodre na mednarodno prizorišče, saj dober glas seže v deveto vas. Treba pa je tudi priznati, da smo Slovenci na trgu cenejši od številnih serviserjev iz drugih držav,« priznava Andrej Perovšek, ki je letos s švicarsko reprezentanco podpisal pogodbo za nedoločen čas. »V večji ekipi ko si, bolj se lahko posvetiš zgolj svojemu delu. V švicarski reprezentanci, kjer sem odgovoren za pripravo smuči tekmovalcev evropskega pokala, po potrebi pa tudi svetovnega, se res lahko maksimalno posvetim svojemu delu. Delati v takšnem sistemu je pravi užitek in privilegij. Trenutno delo ni primerljivo s časi, ko sem bil v ekipi Tine Maze. Tedaj sva z Andreo Massijem skrbela praktično za vse,« opisuje Perovšek.

Naš sogovorec poudarja, da je Zvone Žirovnik oseba, ki je zaznamovala njegovo poklicno pot. »Žigo zelo cenim. Dolgo časa sva delala skupaj v slovenski reprezentanci, ko je bil zadolžen za Tinine smuči. Od njega sem se ogromno naučil‎, tako malih kot velikih serviserskih skrivnosti, čeprav se sčasoma vsak po svoje izoblikuje,« pravi Perovšek in dodaja, da je za tekmovalca lahko menjava serviserja precej težja kot menjava trenerja.