Verodostojna ali ne, zgodba lahko pojasnjuje, v kakšnem primežu se je znašla karibska država pod njegovim vodstvom, ki so ga definirale kratke usodne parole s priponko smrti: »Revolucion o muerte«, »Socialismo o muerte«, Patria o muerte«. Postale so moto vsakodnevnega življenja 11-milijonske nacije, leta 1962 pripravljene tudi na izbris z zemeljske oble, ob zlomu komunizma pred četrt stoletja pa na vrnitev v kameno dobo. Vprašanje je, kaj se bo z njo zgodilo zdaj, ko je Fidelova smrt prišla po naravni poti in je presahnila izključujoča povezanost revolucije, socializma in domovine z njo.
Nihče resno ne pričakuje, da je s slovesom od Fidela pokopan tudi kubanski komunistični režim, zagotovo pa ne bo več enak. A slednje ni kdove kakšna novost. Spremembe namreč doživlja že skoraj celo desetletje, odkar je starejši Castro resno zbolel in v dveletni nadzorovani tranziciji predal vajeti pet let mlajšemu bratu Raulu. Od tedaj je mogoče ugotavljati, da je ostal »fidelismo«, svojevrsten kult Fidelove osebnosti, praktično nenačet, da pa Kuba, resda zelo počasi, drsi v naročje globalnega zmagovalca – v kapitalizem, ki bo morda sledil kitajskemu partijsko vodenemu, samosvojemu, z nacijo, ki je izkazala samozavest v več kot polstoletnem soočanju z mogočno in tudi grozečo sosedo, ali pa bo popeljal Kubo tja, od koder jo je preusmeril El Comandante. V obnovljen ameriški bordel.
Pravočasen kubanski prenos oblasti Raulu Castru ni mogel zagotoviti karizme in energije, ki jo je posedoval Fidel, je pa postavil temelj za naslednji korak z novo generacijo kubanskih politikov brez stresa, ki ga praviloma vnaša v družbo smrt dolgoletnega avtokrata ali diktatorja. Sramežljivi in redkobesedni mlajši Castro je po trditvah poznavalcev današnje Kube zagotovil trdno povezavo partije, vojske in ekonomije, ki jo počasi odpira trgu, podobno skrbno pa naj bi pripravljal svoje slovo s predsedniškega položaja v letu 2018.
S Fidelovo dokončno selitvijo v zgodovino, ki bo o njem še presojala, se bo Raul znašel na novih mukah. Če mu je trdoživost že pred leti odpisovanega brata ob do Kube dobrotljivejšem stanovalcu Bele hiše prinesla otoplitev splošnega ozračja okoli rdečega otoka, to še ne pomeni, da ga ne čakajo zdaj drugačna neurja. V svetovni splet vse bolj ujeti tamkajšnji mladini revolucija, domovina in še najmanj socializem ne predstavljajo vrednot, za katere se umira, prej to postajajo denar in instantne sodobne dobrine. Ter instantne revolucije, ki resda odnašajo avtokrate, a naplavljajo še bolj nevarne populiste.
