Gre za prvoosebno pripoved, ki jo z nagovori bralcu, sedeč v bifeju, pripoveduje fiktivni mlajši brat Harun v Tujcu umorjenega Arabca na plaži. Slednji dobi ime in s tem status individuuma šele v Daoudovem »odgovoru« Camusu, katerega osrednji motiv je prav učlovečenje ubitega. K temu Haruna, ob smrti starejšega brata Muse je imel sedem let, bolj kot lastna nagovarja Mamina vest. Mama umorjenega je namreč »še vedno živa« – Daoudov uvodni stavek predstavlja kontrapunkt Camusovemu uvodnemu »Danes je umrla mama«, ta smrt pa naj bi domnevno sprožila dogodke – pri čemer označba Mame z veliko začetnico pri Daoudu podčrtuje njeno dominantno vlogo v sinovem življenju.
V skladu z večplastnostjo in s tesnim prepletom osebnega z družbenim v Primeru Mersault Mamin obsesivno-posesivni odnos do mlajšega sina, na katerega projicira v neprikrite frustracije zabetonirano bolečino ob izgubi starejšega, metaforično kaže tudi na kolonialno preteklost Alžirije, ki je po osvoboditvi izpod tujega jarma zapadla v obračun sama s sabo. Da materin razrahljani odnos do sina v nadaljevanju romana ne pomeni nujno Harunove svobode, govori o tem, da svoboda ni nekaj, kar po letih ujetosti pride od zunaj in iznenada razklene ukleščenega duha. Zato se svoboda, ki je povsem odsotna v Tujcu (napisanem v času francoske nadvlade Alžiriji) nastopila v Primeru Mersault (napisanem v času alžirske neodvisnosti), kaže kot iluzija, podobno kot se navezava Primera Mersault na Tujca mestoma kaže kot navidezni dialog med dvema fiktivnima deloma. Navidezni zato, ker literatura v drugem primeru neredko prehaja iz fikcije v »realnost« in nazaj.
Paradigmatski primer tega je prisotnost Meriem, ki nastopi, kadar ni fiktivna vzporednica Mersaultove ljubice Marie v Tujcu – k temu bralca nagovarja Harunov poskus zbližanja z njo – kot pričevalka obeh romanov, nekakšna nadjunakinja, ki jo je »zgolj« raziskovanje fenomena Camus pripeljalo k Harunu.
Z očitnimi vzporednicami obeh romanov in hkratnimi odkloni med njima Kamel Daoud ni odgovoril na vprašanja, ki jih še vedno zastavlja Camusov Tujec, ampak je s svojo ne več enosmerno zgodbo, ki s številnimi stranpotmi zahteva pronicljivega bralca, že zastavljena vprašanja vsaj potrojil.
