Da bi mladi lažje prišli do stanovanja, naj bi po novem dobili možnost najema stanovanja s kasnejšim odkupom, predvideva sprejeta resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu. »V bistvu gre za neke vrste lizing, ki je nujen instrument pri nakupu dragih dobrin, kar je na primer tudi osebni avto. Posameznik dobi dobrino v uporabo, tudi plačuje stroške uporabe in ob tem odplačuje še kredit, nima pa lastniškega naslova, dokler kredita ne poplača,« pojasnjuje predstojnica Centra za proučevanje družbene blaginje in predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Srna Mandič.
Nevarnosti drobnega tiska
Predvideni novi mehanizem pozdravlja kot dobrodošlo popestritev na stanovanjskem trgu. »Predstavljajte si delovanje avtomobilskega trga brez možnosti lizinga. Presenetljivo je zgolj to, da pri nas tako dolgo nismo dobili lizinga pri stanovanjih,« pravi.
Vlada je uvedbo najema s kasnejšim nakupom sicer predvidela pri javnih stanovanjih, a je po besedah direktorja nepremičninske agencije Fesst Thomasa Krelja zanimanje za to možnost veliko tudi na zasebnem trgu. »Povpraševanje kupcev je veliko in tudi prodajalci bi želeli uporabljati ta produkt,« pravi. Težava je v tem, da o takšnem načinu prodaje razmišljajo tisti, ki svoje nepremičnine ne morejo prodati. »Kupce pa zanima v primeru, če trenutno nimajo dovolj sredstev za nakup nepremičnine.« Poleg tega je lizinških prodaj stanovanj po Kreljevih besedah malo, ker kupci pričakujejo, da bodo vse plačane najemnine vštete v kupnino. »Seveda se prodajalec s tem običajno ne strinja, razen če iztrži res dobro kupnino za nepremičnino in doba odplačevanja ni predolga. Prodajalec na začetku pričakuje tudi določen znesek, ki ga varuje v primeru, da si kupec v času najema premisli in potem nepremičnine ne odkupi,« pojasnjuje Krelj. Hudič se vedno skriva v podrobnostih, svari Mandičeva in poudarja, da je vloga organizacij za varstvo potrošnikov prav v odkrivanju in opozarjanju na nevarnosti v drobnem tisku.
Lizinški odkup v nasprotju z dvema drugima ciljema resolucije
Da bi možnost najema s kasnejšim odkupom lahko ogrozila fond javnih stanovanj, se medtem boji Dušan Gorenčič iz republiškega stanovanjskega sklada. Zato je opozoril, da je treba pred uvedbo novega mehanizma nujno preveriti, kakšna zakonodaja je potrebna, da novi mehanizem ne bo vodil v oškodovanje javnega premoženja.
Izrecna zahteva v resoluciji, da morajo skladi in drugi upravitelji javnih stanovanj vsako lizinško prodano stanovanje nadomestiti z vsaj enim novim javnim najemnim stanovanjem in s tem ohranjati javni najemni fond, ne prepriča niti Richarda Sendija z Urbanističnega inštituta. Najem javnega stanovanja s kasnejšim odkupom je po njegovem nesmiseln in zgrešen, saj ne bo pripomogel k povečanju javnega najemnega fonda, se pa bo zaradi tega povečal delež lastniških stanovanj, ki je že danes z več kot 80 odstotki po njegovih besedah nesprejemljivo visok. »Poleg drugih negativnih atributov lastništvo zavira oziroma preprečuje stanovanjsko mobilnost, ki je poleg povečanja javnega najemnega stanovanjskega fonda tudi opredeljena kot eden glavnih ciljev resolucije,« dodaja Sendi.
Kakovostna stanovanja niso le vprašanje za najrevnejše
A Mandičeva je prepričana, da se stanovanjska politika ne sme osredotočiti zgolj na najrevnejše državljane, temveč bi morala skrbeti za celoten sistem stanovanjske oskrbe. Ponavlja, da gre za enako logiko kot pri prevoznih sredstvih: ljudje lahko avto kupijo ali ga vzamejo na lizing, lahko pa se vozijo tudi s taksijem, avtobusom ali kolesom. »Pestra ponudba pomeni, da imajo ljudje več možnosti priti do stanovanja na način, ki je njim dosegljiv in dostopen. Seveda takšna ponudba obstaja le, če je komu mar za kakovostne stanovanjske razmere ljudi.«
