Založbe na sejmu prodajo za od 300.000 do 400.000 evrov knjig, a kljub temu da je knjiga preživela apokaliptično napoved o svoji smrti, na jezikovno tako omejenem trgu, kot je slovenski, od kapitala prinaša predvsem tistega simbolne vrste. Knjiga se od vseh kulturnih produktov najbolj upira hitremu ritmu življenja, ki ga narekuje potrošniška logika. V branje je namreč treba vložiti več truda in časa kot v ogled filma ali v obisk koncerta, zato so bralci slabi potrošniki, a hkrati redki revolucionarji, ki se danes še upirajo diktaturi, ki nam je ukradla čas.
Toda po drugi strani tepe knjigo žalosten podatek, da 48 odstotkov Slovencev v zadnjem letu ni kupilo niti ene, 42 odstotkov pa nobene ni niti prebralo. Je več kot sto založnikov tudi letos prav za njih pripravilo 20.000 knjig po znižanih cenah? Ukvarjanje s knjigo gotovo zahteva svojevrsten idealizem, a založniki po večini niso utopisti. Svojevrsten dvom, ali organizatorji sejma vedo, kdo so obiskovalci njihove prireditve, pa sproža dejstvo, da je bilo letos v spremljevalnem programu kar 280 literarnih dogodkov, deset več kot lani, pa kar 160 več kot pred petimi leti. Tolikšna inflacija dogodkov je mogoča le v škodo kakovosti, torej v škodo bralcev. Že res, da je sejem z uvajanjem novosti, kot sta Cicifest in Kulinartfest, želel uresničiti še želje dela obiskovalcev, ki naj bi bil doslej zapostavljen, a zdi se, da je podžgal le plinske gorilnike v drugem preddverju in ne potencialnih bralcev, ki so se sejma doslej izogibali. Vnašanje domnevne všečnosti in množičnosti gotovo ne bo dvignilo naklad, bo pa koga tudi odgnalo.
Knjižni sejem je navsezadnje že vrsto let predvsem dogodek, kjer prepričani o branju prepričujejo že prepričane. Da bi se prebili do želene knjižne stojnice, so zvesti bralci pripravljeni slalomirati med mladino, ki jih prisotnost knjig očitno spravlja v tako stisko, da rešitev z mobilnikom v rokah mrzlično iščejo na internetu. Le redki se še niso povsem naveličali obiskovanja debatnih kavarn, v katerih se zaradi kakofonije mimoidočih in šumenja sendvičev v najbolj polni zadnji vrsti, ki si jo nič hudega sluteči šolarji izberejo za odmor, ne da razbrati nič razumljivega.
Rešitve morda res ni smiselno iskati v dragi selitvi na sterilno Gospodarsko razstavišče ali v prepotene Stožice, a bi zadoščalo že, če bi organizatorji za začetek skrbneje opravili svojo kuratorsko vlogo in nastop na odrih omogočili le založbam z najboljšimi predlogi, ne pa vsem povprek, ki bi rade promovirale svoje novitete. Šele zadovoljni bralci bodo namreč na sejem lahko pripeljali tudi nebralce. In morda se jim bo takrat zdelo logično celo, da bi za vstop plačali simbolično vstopnino.
