Da lahko trditev, da spolni odnosi ne sodijo v kategorijo varanja, dobi bistveno globlji smisel, je treba poznati argumente. Do sedaj sta se pojavila le dva argumenta, ki zagovarjata to tezo. Prvi je, »da so spolni odnosi intima«, medtem ko drugi pravi, »da tako pač je«. Če vemo, da intimnost pomeni zaupnost, potem težko govorimo o intimi, ko pa za spolni odnos nujno potrebujete vsaj še eno osebo. Torej dva zelo neprepričljiva argumenta, ki pa ljudi kljub vsemu prepričata o ekskluzivnosti spolnih odnosov v partnerski zvezi. Še več. Takšno dejanje drugega partnerja jih ne samo moti, večino celo zelo globoko prizadene in spravi v različna depresivna razpoloženja. Spolni nagon je fiziološka potreba domala vsakega človeka. Ljudje smo si torej postavili ekskluzivnost pri fiziološki potrebi – sem uvrščamo tudi potrebo po hrani, pijači, spanju, ohranjanju primerne telesne temperature –, ki na nas pusti tako duševne kot telesne posledice, če te niso zadovoljene. S kakšno pravico pravzaprav govorimo o varanju partnerja, ko pa ta ni imel zadovoljenih fizioloških potreb.
Pogosto se pojavi očitek, da se moramo, če se ne ujamemo v spolnosti, posloviti od partnerja. Torej je spolni odnos tista bistvena komponenta v partnerskih odnosih?Če je spolni odnos tako zelo bistven, potem ne potrebujemo partnerskega odnosa, temveč spolne odnose. Zanimivo je tudi to, da ljudje bistveno preprosteje sprejemajo nespoštljivo vedenje, agresivnost, poniževanje, laganje partnerja, pa čeprav jih to neposredno še kako zadeva in vpliva na njihovo poslabšano osebnostno stanje, medtem ko so spolni odnosi nekaj, kar je nedopustno, pa čeprav to na nas nima nobenega vpliva. Da so naučeni klišeji o slabi vesti in varanju resnično postavljeni na zelo majavih temeljih, govori naslednje spoznanje. V največji meri bi ljudje imeli zelo slabo vest, če bi prevarali svojega partnerja. Toda če bi na primer njihov partner naslednje jutro dejal, da bo končal njun odnos, ker je spoznal drugega, da je tudi on v preteklosti varal in tako dalje, pa je bil odgovor domala vseh, da potemtakem ne bi imeli več slabe vesti. Torej ljudje nekaj počnemo (ali nečesa ne počnemo) izključno zaradi ugajanja partnerju, pa čeprav se potem pri mnogih pojavijo številna obžalovanja, zakaj v preteklosti niso naredili česa, kar bi bilo zanje prijetno in dobro.
Ima varanje po vašem mnenju kakršno koli zvezo z ljubeznijo? Navsezadnje ste dejali, da nas od partnerskega odnosa loči osebnost, ne spolni odnos.Spolni odnos ima lahko tudi povezavo z ljubeznijo, vsekakor pa je odvisno od tega, kako visoko to dejanje rangirata oba partnerja. Na splošno pa je spolni odnos akt, ki ga dve osebi lahko počneta tako v partnerski zvezi kot z nekom »brez obveznosti« ali z nekom, ki prodaja svoje telo… Morda bi lahko dejali, da ima ljubljenje povezavo z ljubeznijo, medtem ko sam prvinski spolni odnos bistveno manj. Konec koncev poznamo tudi partnerstva, ki spolnemu odnosu ne namenjajo tolikšne pozornosti, partnerski odnos pa bi v resnici moral biti vedno razumljen kot iskreno prijateljstvo, pri katerem dva človeka veže tudi strast. Strast, ne spolni odnos!
Kakšna pa je potemtakem razlika med partnerskim odnosom in spolnim? Je vse v čustvih, v besedah ljubim te, rad te imam?Partnerski odnosi sodijo med medosebne odnose in so po mnenju številnih strokovnjakov tudi uvrščeni kot najpomembnejši medosebni odnos. Spolni odnos je samo ena od aktivnosti, ki jo dve osebi počenjata v partnerskem odnosu. Na žalost je danes partnerstvo razumljeno predvsem v ekskluzivnih spolnih odnosih med dvema osebama. Besede ljubim te in rad te imam so tako večkrat samo način manipulacije, s katerimi si zagotovite, da je vaš partner še vedno – vaš.
Vemo oziroma si znamo razložiti, začutiti, kaj je ljubezen?Odgovor je žal negativen. Morda je še najboljši približek razumevanja ljubezni materina ljubezen, pa še ta je danes marsikje le mit. Težko namreč govorimo o brezpogojni ljubezni matere do otroka, če je otrok rezultat manipulacije, kako si zagotoviti partnerjevo neskončno »vdanost« in preprečiti, da bi nas zapustil. Pogosti so tudi primeri, ko je otrok rezultat tega, da si eden od partnerjev želi finančne stabilnosti. Na žalost večina ljubezen zamenjuje z zaljubljenostjo, predvsem pa je splošno sprejeto »dejstvo«, da iz zaljubljenosti in tistih močnih čustev nastane ljubezen. Seveda realnost nima s tem popolnoma nič skupnega. Zaljubljenost in vsa močna čustva nastanejo na podlagi nedosegljivosti in nerazumevanja – na kratko, ko najdemo svoj (navidezni) ideal oziroma nekoga, ki nam predstavlja izziv. Ker je ljubezen zelo razumno, mirno, nebombastično stanje, je težko pričakovati, da se bo ideal, ki smo si ga ustvarili predvsem sami, izkazal kot takšen tudi v realnosti.
Kako pa je z varanjem v predanem partnerskem odnosu?Številni sicer menijo, da v predanem partnerskem odnosu ni prostora za varanje – spolne odnose s tretjo osebo. Toda pri vsem tem se pogosto pozablja, da gre pri spolnih odnosih za fiziološko potrebo enega od partnerjev, ki jo mora zadovoljiti nekdo drug, če mu tega ne omogoči partner. Številni so namreč primeri, ko je nekdo poleg svojega partnerja imel tudi druge osebe, s katerimi je zadovoljeval svoje spolne potrebe, toda njegov odnos do partnerja se s tem ni nič poslabšal – slednji tudi ni trpel nikakršnega pomanjkanja. Zanimivo je potem predvsem, kako se je prvi partner odzval na dejstvo, da je tudi drugi partner imel spolne odnose z nekom tretjim. Odziv je navadno bistveno bolj čustven in boleč, ker se človeku ozavestijo vtisnjeni vzorci učenja skozi leta, da nas partner nima rad, če ima spolne odnose še s tretjim, da nekomu nismo dovolj… Človek v tej fazi ni sposoben razumeti, da lahko njegov partner počne popolnoma enako kot on in ga prav tako ne bo imel popolnoma nič manj rad.
Ravno tako pravite, da partnerski odnosi v Sloveniji ne delujejo. Zakaj?V prvi vrsti zato, ker smo tako naučeni. Vsi imamo težnjo po iskanju pravljičnih junakov, ki pa imajo največkrat mesto le v knjigah. Realnost je seveda bistveno drugačna. Po izkušnjah se dogaja, da se ljudje iskanja partnerskih odnosov lotijo povsem napačno. Poleg naučenih klišejev, ki govorijo, kdaj bo nekdo srečen (hiša, dva otroka, pes, dober avto…), da iz zaljubljenosti preidemo v stanje ljubezni, ljudje iščejo kompatibilnost na področju aktivnosti, namesto da bi iskali kompatibilnost na področju osebnosti posameznika. Tako ljudi najprej navdušuje, da z nekom hodijo skupaj na morje, skupaj na nogometne tekme, imajo enak okus za oblačenje… Kaj hitro, potem ko popusti faza zaljubljenosti, pa ugotovijo, da jim kljub skupnim aktivnostim partner preprosto ne ustreza. Navadno se nato začne faza spreminjanja partnerja, ki pa se vedno znova izkaže kot misija nemogoče.
