V Sloveniji se Eduardo Raon ne počuti tujca; je samostojni umetnik in v delu, ki se mu posveča, ni pomembno, kje ima bazo, je prepričan. Tudi v glasbi zanj ni omejitev. »Kar se žanrov tiče, dandanes ni tako jasno, kje se ena stvar začne in druga konča, celo za glasbenike ne,« pravi. Kot harfist je na Portugalskem in drugje po Evropi igral v bendih, prihod v Slovenijo pa ga je bolj potisnil v samostojne projekte, kar je zahtevalo malo drugačen fokus, pa tudi večjo odgovornost. Potrditev, da je na pravi poti, je dobil konec leta 2013, ko je izdal solo prvenec On The Drive For Impulsive Actions – uporabil je harfo, daxofon in video, s posebnim občutkom za improvizacijo in kompozicijo, tudi odrsko.
Od klavirja do daxofona
V mladosti je igral tudi klavir, »čeprav sem se mu vedno izogibal, da sem se lahko igral s prijatelji«, pa kitaro, najprej akustično in potem električno, potem se je v nekem trenutku, ko je šlo bolj zares, odločal med harfo in lutnjo. »Zvok lutnje mi je bil izjemno všeč, ni bila pa tako atraktivna kot harfa z večjim repertoarnim razponom. A je odločilo dejstvo, da je bila učiteljica harfe tudi skladateljica sodobne glasbe. Usmerjala me je v ustvarjalnost 20. stoletja, tudi v procese komponiranja, kajti vedno me je zanimalo, kako se zvok naredi, hkrati pa je iskanje nepredvidljivega odločilo mojo glasbeno pot,« pripoveduje zdaj.
Zvok ga je zanimal v vseh zvrsteh, zato je bil posebnež med klasičnimi glasbeniki. Poseben pa je bil tudi na alternativni sceni, ko je s sabo privlekel harfo in začel improvizirati – v elektronski glasbi, rocku, jazzu, eksperimentalni glasbi. V Bypassu, svojem prvem portugalskem rockovskem bendu, je igral električno kitaro, v Hipnótici, ki se giblje med rockom in jazzom, pa je že uporabil harfo. Trenutno ustvarja v portugalski zasedbi Powetrio, ki smo jo lahko slišali na Jazz Cerknu 2009 in letos tudi v Klubu Cankarjevega doma.
V zadnjem času se druži tudi z daxofonom, inštrument je celo posebej zanj izdelala prijateljica Chloe Pais, v posebno čast pa si šteje, da je lahko osebno spoznal velikega genija in izumitelja tega inštrumenta Hansa Reichela. »Zame je to največja inštrumentalna iznajdba v zadnjih sedemdesetih letih, saj izjemno deluje na senzorične občutke; zveni kot človeški glas, ali kot trganje živali, slišiš ga v notranjosti telesa. Ta inštrument je imel takojšen učinek na moja čutila,« pravi.
Od neobičajnega k običajnemu
»Na klasični harfi se tradicionalno ne improvizira, sem pa ideje lahko razvijal skupaj s številnimi glasbeniki, ki niso imeli klasične izobrazbe. Potegnila sta me tako improvizacija kot eksperiment in vse to je danes zame postalo povsem običajno,« pojasni Raon, smeje pa se spominu na eno svojih zgodnjih avdicij za harfo, ko se je odločil za improvizacijski vložek. »Storil sem nekaj, kar se zdi danes ironično, saj sem se priselil v bližino.« Romsko pesem iz Kusturićevega filma je vgradil v klasično skladbo.
Precej bolj resno se je z improvizacijo spopadal mnogo let pozneje, na specialističnem študiju v Kölnu pri brazilskem koncertnem pianistu Paulu Álvaresu. Danes pravi: »Prav uživam v zadovoljstvu, v grehu, da spreobračam naravo harfe. In ko naletim na meje, kajti vsak inštrument jih ima, me zanima, kako jih bom prešel, dobesedno kako bom izdelal tak inštrument, s katerim bom to zmogel. Svoje doda tudi raziskovalni užitek, zadovoljstvo, ko izvajam na inštrument neobičajne stvari.«
Spoj z drugimi umetnostmi
»Če za Kinoteko delam soundtrack za film, si najprej film ogledam, da razumem kontekste in sporočilnost, potem pa iščem svojo pot. Moj pristop ni historičen, takšnega v Sloveniji že odlično pelje kinotečni pianist Andrej Goričar. Pripomorem k pripovedovanju zgodbe in hkrati čutim odgovornost, da postavim določen film v kontekst današnjega časa, skratka, da pomagam filmu nagovoriti današnjega gledalca.«
Tudi ko gre za animirane filme, je tako. Njegova glasba zna zveneti kar nekoliko srhljivo. Ob tej ugotovitvi se smeje: »Včasih je lahko tudi prijazna, a to je res manj pogosto. Delujem tako, da morajo biti stvari na neki način moteče, vendar ne v negativnem smislu, temveč da ganejo, prestavijo. Včasih to pomeni biti v ekstazi, lahko si tudi ekstremno miren in srečen, vsako izmed teh izražanj pa mora biti predvsem – živo. Mogoče s to strašljivo, stresno atmosfero gledalca razbremenim stresa.«
Nekoč je študiral tudi kiparstvo »in to znanje o drugih umetniških poljih, ki so vizualno podkrepljena, dobro korespondira z zvokom. Pomaga mi, da se lahko usmerjam tudi v gledališče, ples, intermedijske projekte. Tako nastajajo bogatejša, kompleksnejša, večdimenzionalna dela.«.
Pri nas ga zato videvamo s podobno razmišljujočimi glasbeniki, recimo v družbi Tomaža Groma, Gorana Krmaca (z njegovim kvartetom bo 29. novembra nastopil v Cankarjevem domu), Vida Drašlerja, Janeza Dovča, Bratka Bibiča. Ta hip ga recimo zaposluje projekt o naših cestnih norijah. »Vedno me je zanimal paradoks med razumskostjo in čustvenostjo; tega pa potem reflektiram po glasbeni poti,« še pravi Eduardo Raon.
