Na drugi strani so potem vse bolj sovražno naravnani sindikati, ki napovedujejo dodatne zahteve in glasno rožljajo s splošno stavko, ter nevarnost odmrznitve stavke zdravnikov. Vlada izgublja zaupanje pri koalicijskih SD in DeSUS, vmes pa sta še interpelacija opozicije na čelu s SDS, ki voha strah ranjenega plena, in vse bolj nezaupljivi Bruselj.
Kako se bo vlada izvlekla iz te zagate, ve samo Bog. Vse poti so skoraj enako slabe. Če bo žrtvovala zdravstveno ministrico, za kar ima več kot dovolj razlogov, jo verjetno čaka nadaljevanje stavke zdravnikov. Če popusti preostalim sindikatom, ne more zapreti proračunov in izpolniti javnofinančnih zavez do Bruslja. Če sindikatom ne ustreže in spravi skozi parlament interventni zakon, jo čaka splošna stavka javnega sektorja.
Za to, kar si je vlada zakuhala, je odgovorna sama. Že konec lanskega leta je ob domnevno polni zavesti s sindikati podpisala dogovor, s katerim se je zavezala k nadaljevanju postopne odprave varčevalnih ukrepov do leta 2019, in z domnevno polno zavestjo je tudi vedela, da mora dogovor spraviti pod streho do sprejetja proračunov. Res je, da vlado tiščijo zaveze do Bruslja in da so sindikati trdi pogajalci, vendar pa bi morala zadeve zastaviti drugače, kot jih je. Namesto neprestanega spreminjanja izhodišč in zahtev bi bilo zagotovo pametneje, da bi se lotila reševanja težav od spodaj, pri najslabše plačanih javnih uslužbencih. S takšno povsem upravičeno in tudi dobro ciljano piarovsko potezo bi nemara nekoliko ustavila veter v jadra sindikalnih zahtev. Stavko zdravniške elite, ki škodi predvsem ugledu njih samih, pa bi prav lahko pustila, naj se izpoje.
Res je tudi, da je Cerarjeva vlada večino težav v javnem sektorju podedovala od prav tako nesposobnih predhodnic. »Virantova« plačna reforma iz leta 2008 in enotni plačni sistem sta sicer imela dober namen – z združitvijo vseh plačnih skupin znižati stroške ter primerljiva delovna mesta primerljivo tudi plačati. A zadeve so se sfižile že v startu. Sprejetje reforme tik pred volitvami je z raznimi odpustki določenim sindikatom ustvarilo nova plačna nesorazmerja, ta pa so se z različnimi ločenimi dogovori pozneje še stopnjevala. V vsem »sijaju« se je pokazala rigidnost sistema, ki drži v isti kletki tako raznolike dejavnosti in povzroča nenehno ljubosumno ovohavanje med posameznimi sindikati. Potem ko so smeli načrti popravkov plačne reforme, ki jo je zastavila ministrica Irma Pavlinič Krebs, končali v predalu, so vse poznejše vlade zmogle moči le še za vsakoletno krpanje proračunov z dogovori tik pred zdajci.
Nekaj je kakor na dlani. Če ta ali katera koli bodoča vlada nima poguma, sposobnosti (in finančnih virov) za temeljito popravo anomalij v enotnem plačnem sistemu, je bolje, da ga ukine, odgovornost za finančni okvir in pogajanja pa prepusti posameznim ministrstvom. Slabše, kot je, pač ne more biti.
