»Čopova je zelo agresivna ulica,« je prepričan Gregor Jamnik, direktor hotela Slon, ki je poleg stavbe glavne pošte nekako steber vhodnih vrat ulice. »To ni ulica, kjer bi sedel, se sončil, v miru pil kavo ali jedel kosilo. Na Čopovi se hiti.«
Od leta 1976 je zaprta za promet, a to ne pomeni, da ni prometna. Ulica je celo tako prometna, da to vpliva na ulično življenje. »Eden od razlogov, zakaj smo se z gostinskim delom umaknili iz ulice, je, da je to hitra, neprijazna ulica,« je razložil Gregor Jamnik. »Iluzorno je, da bi v tej ulici imeli uglajen gostinski lokal.«
Namesto bara s pogledom na ulico bo zdaj v tistem delu hotela trgovina Mango. »Prepričan sem, da Čopova lahko prenese le nakupovanje,« meni hotelir. »To je ulica mladih, zato so v njej trgovine z modo za mlade. Čopova je popolnoma komercialna ulica in bi bila lahko v katerem koli evropskem mestu.« Res se Váci v Budimpešti, Kärntner Strasse na Dunaju ali Ilica v Zagrebu prav v ničemer ne razlikujejo od Čopove. Še celo trgovine so bolj ali manj enake.
Otočki nostalgije
Čeprav se zdaj nekaterim zdi nesprejemljivo, da je Čopova tekaška proga med večinoma generičnimi trgovinami, je bila vso zgodovino narava te ulice prav taka. Skozi Špitalska vrata so prav po današnji Čopovi v srednjeveško mesto vozili tako rekoč vse trgovsko blago. V prvi polovici 19. stoletja so ulico celo imenovali ljubljanski bazar, saj so vzdolž stale kolibe in pozneje zidane prodajalne.
A kljub temu je še pred nekaj desetletji tudi Čopova imela dušo uličnega življenja, nekako je bila bolj umirjena, bolj promenadna. Na začetku ulice so bili klopi in korita z zelenjem. Mnogi Ljubljančani se še spominjajo pivnice Slonček, ki je bila v nizki hiši, kjer je zdaj stekleni Müller. Veljala je za kultno pivnico.
»Vrt na Čopovi je bil res zelo obiskan,« se spominja Eva Košuljandić, ena najstarejših zaposlenih v Slonu, ki se kar z malo nostalgije spominja starih časov ulice, ko so na njej še prodajali borovničev sladoled, potico in krofe.
Med točke nostalgije sodi tudi trgovina Kraš, ki je na istem mestu že 65 let. V trgovino s polnimi predali čokolad in bombonov šole ter vrtci vodijo otroke na ekskurzijo, češ poglejte, kakšne so bile nekoč trgovine, ko so prodajalke še stregle izza pultov. »Selili se nikakor ne bi, saj je Čopova še edina ulica, kjer se splača imeti trgovino,« je prepričan Vojko Nagode, direktor Kraš Slovenija. »Trgovina na Čopovi je tako stvar prestiža kot nostalgije, seveda pa tudi tega, da so v mestu lahko le trgovine, iz katerih lahko kupec odnese nakupljeno v eni vrečki.«
Ne glede na to, kako se je spremenila ulica, v njihovi trgovini prevladujejo starejši Ljubljančani. »Na ulici so dopoldne upokojenci, ki gredo na tržnico, popoldne srednješolci in turisti,« opaža poslovodkinja trgovine Sabina Bošnjak, ki že 25 let službuje na Čopovi. Slednji največkrat fotografirajo spomeniško zaščiteno izložbo in se čudijo nostalgičnosti trgovine.
Samostanska knjižnica, največji zaklad ulice
Pa vendar – v vsem tem vrvežu živijo tudi ljudje. Čopova ima sicer le peščico stanovalcev, predvsem v stavbi na Čopovi 5 ter v vogalni Frischevi hiši. In seveda v samostanu. Frančiškanski samostan na Čopovi je verjetno najbolj varovana skrivnost ulice. Ta tem mestu je bil samostan že od 12. stoletja, zgradili so ga avguštinci. Ko je leta 1784 Jožef II. razpustil red avguštincev, so samostan dobili frančiškani. V samostanu je neverjetna knjižnica. Pater Ambrož Mušič, eden od trinajstih menihov, ki trenutno živijo v samostanu, je ob našem obisku s šopom ključev odprl železna vrata in iz prostora je dahnil hlad z vonjem po knjigah. V samostanski knjižnici hranijo 70.000 knjig, tudi take zaklade, kot so srednjeveški rokopisi, več kot sto inkunabul ter Dalmatinovo Biblijo s Trubarjevim podpisom. »Tudi knjige, ki so bile na indeksu prepovedanih knjig, so ohranjene pri nas, recimo Kopernikova knjiga iz leta 1694,« doda pater Ambrož.
Ironija je, da okna samostanske knjižnice gledajo naravnost na McDonald's. »Ne vznemirjamo se zaradi McDonald'sa,« je zatrdil pater Ambrož. »To je tako kot pri sosedih v bloku – nekoga motijo tekajoči otroci, drugih ne. Tudi pri nas je tako. Treba se je prilagajati, tako eni kot drugi. Če smo v središču mesta, ne moremo pričakovati, da bo mir kot v Triglavskem narodnem parku. Po drugi strani pa morajo tudi te restavracije vedeti, da tukaj tudi živimo, in morajo imeti filtre, da ne diši cela ulica po njihovi hrani.«
Patri imajo svoje sobe obrnjene tako na Čopovo kot na notranji samostanski vrt. »No, tudi na Čopovo ni preveč hrupno, imamo dobra okna,« se je pošalil pater, »včasih gledam skozi okno iz zanimanja, ali bom med obrazi, ki hitijo po ulici, videl koga, ki ga poznam, gleda na to, da veliko ljudi srečam v cerkvi in sem Ljubljančan po rodu. Pa vedno čakam in čakam, a je toliko ljudi, da redko zagledam, kakšnega znanca.«
Podzemlje brezdomcev in beračev
Ne glede na to, da je to ulica hitenja, ima tudi drugo stran, recimo mikropodzemlje Čopove, ki pa mnoge moti. Berači in brezdomci so tako stalni prebivalci ulice kot poštarji ali srednješolke, ki v drogeriji izbirajo najnovejše šminke.
Tisti dan, ko sem, čeprav rojena Ljubljančanka, prvič v življenju sedela na kavi v Čopovi ulici, se je pred menoj odigralo srečanje izgubljenih duš propadle igralke in bolgarskega uličnega harmonikarja. Prinesla mu je salamo, nato sta sedla na kavo. Prosil jo je, ali mu lahko najde dolge spodnje hlače, ona mu je obljubila pečenko.
Študentje igre so medtem pri sosednji mizi razgreto razpravljali o življenju. Ko je odšla na stranišče, je on iz žepa potegnil vrečko kovancev in galantno plačal obe kavi ter pustil nekaj stotinov napitnine. Nato sta se teatralno poljubila, on se je pokrižal in odšla sta vsak svoji sreči naproti: ona v knjižnico, on je sedel nazaj na stol in zaigral. Po Čopovi je zadonel nov šlager, tokrat Besame mucho.
Za njuno mizo pa so že sedele mlade bančne uslužbenke ter malicale sendviče iz bližnjih hitrih pekarn. To je bila slika Čopove v malem.
