Da ima Slovenija v Goranu Janusu izjemno uspešnega selektorja reprezentance v smučarskih skokih, ki iz leta v leto razveseljuje z novimi uspehi in postavlja zgodovinske mejnike, je rezultat veliko naključij, ki so se povezala v zgodbo o uspehu. Goran se je rodil v Beogradu, tam je preživel prva štiri leta, potem pa je imel njegov oče Stevo kot oficir možnost, da izbere službo v Zagrebu ali Ljubljani. Čeprav je prihajal iz Korduna na Hrvaškem, je izbral Ljubljano, kjer je bil zelo spoštovan komandant v vojašnici v Šentvidu. Redno je zahajal v Mostec, kjer je stkal tesne vezi s trenerjem Marjanom Prelovškom, ki je deloval v tedaj najboljšem slovenskem skakalnem klubu Ilirija.
Če bi Goran otroštvo preživljal v Zagrebu, bi bil verjetno nogometaš, uspešen v vlogi robustnega vezista, saj žogo tudi danes, pri 46 letih, obvlada tako kot trenutna igralska zasedba prve slovenske lige. Za današnje kriterije je Goran začel skakati pozno – pri 11 letih, potem ko se je preizkusil v nogometu, alpskem smučanju in košarki. Oče, ki je bil eden najbolj vnetih in športu predanih amaterskih delavcev v Iliriji, ga je vseskozi spremljal, medtem ko ga mama nikoli ni prišla pogledat na tekmo. Vse skupaj je začela bolj spremljati, odkar je trener.
Tako kot je po naključju prišel v Ljubljano, je spomladi 2011 tudi postal selektor slovenske reprezentance. Ko sta tudi zaradi velikega pritiska medijev kljub ekipni kolajni na svetovnem prvenstvu v Oslu na tekmi z eno serijo v vetrovni ruleti odstopila glavni trener Matjaž Zupan in športni direktor Franci Petek, je bila za večino funkcionarjev izbira Janusa začasna rešitev v sili. Vodstvo Smučarske zveze Slovenije (SZS) ni imelo boljše rešitve, čeprav je v tisti zimi s slovensko reprezentanco B povsem pokoril konkurenco v celinskem pokalu z 32 stopničkami, skupno zmago med posamezniki in v pokalu narodov, na eni tekmi so bili kar štirje Slovenci na prvih štirih mestih.
Šefi v SZS so »verjeli« v Janusa le z enoletno pogodbo
Z Janusom so namreč sklenili le enoletno pogodbo, a je takoj poskrbel za preporod, dvignil popularnost športa in postavil kopico novih mejnikov. Pogodbo ima do leta 2020, tujina ga ne zanima, ker meni, da je tudi v Sloveniji možno ustvariti zgodbo o uspehu. V šesti sezoni v vlogi slovenskega selektorja bo pred največjim izzivom. Doslej je lovorike napadal in jih osvajal, letos bo moral vse, kar je osvojil Peter Prevc, braniti. Obenem se kljub odsotnosti poškodovanih Roberta Kranjca in Jerneja Damjana spogleduje z zmago v pokalu narodov.
Janus kot tekmovalec ni bil zvezda. Na tekmah svetovnega pokala je točke osvojil trinajstkrat, najboljša uvrstitev pa je osmo mesto v smučarskih poletih na Kulmu leta 1991. Za vse življenje ga je zaznamoval trenutek, ko je leta 1997 v Planici kot predskakalec postavil državni rekord 205,5 metra, ki je veljal tri leta, čeprav je tedaj blestel Primož Peterka. Tako zdaj tekmovalcem lahko iz lastnih izkušenj pove, kakšen je občutek, ko preletiš vse črte na skakalnici, fantje pa ga včasih na dogodek spomnijo tako, da mu zavrtijo izjavo, ki jo je dal takoj po rekordnem poletu. Prav to, da si je kot skakalec vsak reprezentančni nastop moral izboriti z garanjem, ga je izoblikovalo v vrhunskega trenerja.
Prav iz lastnih tekmovalnih izkušenj, ko je doživel veliko neuspehov in zdrsov, se je naučil, da zdaj, ko tekmovalec zaide v težave, ve, kako mora reagirati. Pravi, da so mu te neprecenljive izkušnje dale znanje, ki ga ne moreš prebrati v nobeni knjigi in ga ne učijo na nobeni fakulteti. Temelj sijajne trenerske kariere je v tem, da je šel po hierarhični lestvici z dna navzgor pa tudi navzdol. Začel je v Iliriji, kjer je spoznal, kako deluje klubska politika. Nato je bil šest let pomočnik Matjažu Zupanu v reprezentanci A, kjer se je izkazal za lojalnega sodelavca. Po neuspehu na olimpijskih igrah 2006 v Torinu je sledila vrnitev v klub, kjer je bil v Iliriji glavni trener. »Prav tedanje delo v klubu je najbolj vplivalo name kot trenerja. To je najboljša možna izkušnja, saj se ukvarjaš s stotimi stvarmi in se razvijaš. V Sloveniji se je pojavil napačen trend, da bi mnogi radi šli po krajši poti do vrha trenerske piramide, a v športu takrat, ko si tekmovalec, pa tudi ko si trener, ni bližnjic. Ko greš skozi vse faze razvoja, si bolj realen in preudaren, zato so tudi reakcije boljše, kot če bi preskočil kakšno stopnico,« pojasnjuje Janus.
Ko konča ribolov krapov, zadnjemu da poljub
Janusova odlika je, da zna povezovati ljudi. Ko je postal selektor reprezentance A, je postavil pogoj, da so v njegovi ekipi dosedanji sodelavci: izkušeni praktik Jani Grilc, novega znanja željni Nejc Frank in atletski trener Matjaž Polak. Z njimi nima dolgih sestankov. Ker meni, da mora ekipa v svojem delu uživati, gredo na vsakem prizorišču tekme na večerjo. Obdelajo različne ideje, skušajo najti najboljše rešitve in se znajo ob vsakem uspehu tudi prešerno poveseliti. Fantje mu sledijo, ker je do njih pošten, saj so pravila za uvrstitev v ekipo jasna. Kriterij je tekmovalni rezultat, vsak dobi priložnost, nihče nima privilegijev. Tistemu, ki trdi, da je dobro pripravljen, odvrne, naj to pokaže na skakalnici. Nima dolgih govorov, ampak bistvo zna povedati v enem stavku.
»Skoke lahko hitro narediš zelo zapletene. Fantje vedo, kaj je pomembno, le malo jih je treba usmeriti. Včasih je dovolj že en pogled. Največja napaka je, če greš po neuspešnem nastopu takoj h tekmovalcu in skušaš nekaj reševati, ker bo učinek le negativen. Bolje, da se kakšen dan ne vidimo in slišimo, da gredo nekatere stvari iz mene in tekmovalca. Kdaj mora priti tudi do neuspeha, da ostaneš na realnih tleh, ker le tako napreduješ,« svoje metode dela pojasni Janus, zato skakalcev po neuspehu tudi ne pošlje na kazenski trening v telovadnico, kot je počel predhodnik. Zanaša se na tisto, kar vidi na skakalnici, zato ne posega po stalnih meritvah in testiranjih v različnih laboratorijih in na inštitutih.
Ocenil je, da je Slovenija kot ekipa letos bolje pripravljena kot lani. Njegove napovedi se običajno izkažejo za pravilne. Tudi pred lansko sezono je napovedal vse, kar je nato osvojil Peter Prevc. V napovedih je pogumen, ker dobro pozna tekmovalce. Ima odliko velikih trenerjev zmagovalcev, ki so samozavestni in to prenašajo na tekmovalce. Kaj počne konkurenca, ga sploh ne zanima, saj pravi, da ima že sam s svojo številno ekipo dovolj dela. Ko ima vsega dovolj, nervozo prežene tako, da pokadi cigareto ali odigra partijo tenisa. Doma se posveča hčerkama dvojčicama, njegova strast pa je ribolov krapov na Madžarskem. Potrpežljivo ves dan namaka trnek, ujame jih tudi sto, a jih vse vrne v vodo. Zadnjemu celo da poljub.
