Je biti drugačen slabo ali dobro? Odgovarjamo: biti drugačen je super! Ni se treba prilagajati drugim. Poslušati nečesa, česar ne želite. Predvsem pa lahko hodite svojo pot, tudi če se večini zdi še tako drzna. Prav drznost, odmerjena pravilno, pa je lahko zagotovilo za uspeh. S podobnimi mislimi so se ubadali tudi razvojniki Toyote, ko so na mizo dobili projekt novega športnega terenca. Biti mora drugačen in predvsem drzen, je pisalo z velikimi tiskanimi črkami. Štiri leta kasneje, po prvih vožnjah štirikolesnika, ki so ga poimenovali C-HR, lahko zapišemo: uspelo vam je!
Morebiti veste, kaj je aprykira? Ali pa olinguito? Prvi je križanec marelice in češnje, drugi pa mačke in medveda. V obeh primerih sta križanca nekaj posebnega in združujeta najboljše iz obeh svetov. Kaj pa C-HR? Je prav tako neke vrste križanec, in sicer klenega terenca in kupeja, najraje pa pravimo, da sodi v krog športnih terencev. Njihov recept pa je preverjen: privlačna zunanjost, ob kateri se celo moškim šibijo noge, prostornost (prtljažnik premore za aktivni par uporabnih 377 litrov), a hkrati okretnost, da ni zadrege pri manevriranju v mestu, bogata serijska oprema, da se kupec počuti kot kralj (ali kraljica) za volanom, za piko na i pa še denarnici primerna cena. Merjena tudi v evrih na centimeter dolžine, ki sicer pokaže številko 436. Okej, morebiti stane kak evro več, kot bi si želeli (najmanj 19.250 in za hibrida 24.450), toda zagotavljamo vam: vzljubili ga boste. Ko se namreč usedete za volanski obroč in se seznanite z vsemi dobrotami (teh pa na področju udobja in varnosti ni malo; izpostavljamo sisteme za zmanjševanje možnosti trka, prepoznavanje prometnih znakov in samodejnega parkiranja), se bosta hitro začela tikati. Tikali pa se boste tudi z motorjema, samo preveč zahtevni ne smete biti.
Na voljo sta dva, po pričakovanjih pa naj bi 1,2-litrski turbobencinar z močjo 116 konjev (85 kW) igral bolj obrobno vlogo in bo najverjetneje omrežil predvsem tiste zemljane, ki si želijo štirikolesnega pogona. Da pri Toyoti stavijo predvsem na hibrid, ki je na voljo zgolj v kombinaciji s prednjim pogonom, pa je nekaj, o čemer čivkajo že vrabci na veji. Sposodili so si ga pri priusu in prevedeno pomeni ljubezensko afero 1,8-litrskega bencinskega in električnega motorja s sistemsko močjo 122 konjev (90 kW). Seveda ne prekipeva od moči, njegova nrav pa je predvsem zelena, tako da bodo greenpeaceovci skakali od veselja, ko bodo izvedeli, da popije le dobrih pet litrov bencina; uradna številka je s povprečjem 3,6 litra še nižja.
Seveda hibrid, kot smo že omenili, ni športnik po duši, pa čeprav bi lahko vsaj malce bil, le v nosu bi se moral vrteti prostorninsko zajetnejši in s konjički izdatneje podprti motor. A o čem podobnem Japonci v kombinaciji z malim športnim terencem (še) ne razmišljajo, čeprav za pogon nekoliko večjega brata RAV4 skrbi prav hibrid s sistemsko močjo kar 197 konjev. Škoda, saj C-HR po zaslugi neposrednega volana in podvozja, ki kar kliče k vožnji na meji mogočega, zmore več, kot ponujata motorja, kar bi znali potrditi testni vozniki, ki so z njim kilometre pridno nabirali na dirkališču Nürburgring. Da se je s C-HR mogoče peljati hitreje skozi ovinke, pa nakazuje tudi izdatni bočni oprijem sedeža. Priganjanje sicer pomeni tudi zaganjanje brezstopenjskega menjalnika in malce večjo glasnost motorja, a z opombo, da so naredili občuten korak naprej glede na prejšnjo generacijo hibridnega sklopa.
V bližini toyote je sicer vonj, ki postane še bolj izrazit, ko odpremo vrata. Niso vijolice in tudi ne sivka; vonjamo udobje. V razredu mu skorajda ni para, udobna prednja sedeža, na neki način že kar fotelja, ki sta za doplačilo oblečena v usnje in ogrevana, pa sta nas spodbudila k razmišljanju, da bi na njiju sedeli in še kar sedeli. Tudi trikraki volanski obroč lepo sede v roki, oborožen pa je s stikali, ki ukazujejo avdionapravi, potovalnemu računalniku in tempomatu. Slednji, ki se že serijsko hvali s pomočjo radarja in sodi med pametnejše, kar smo jih preizkusili, nam pride še kako prav, da predvsem v kolonah in pa v mestih, kjer so kazni za prekoračitev hitrosti najvišje, vozimo primerno.
Da smo Slovenci noro zaljubljeni v nemške in francoske avtomobile, že dolgo ni skrivnost, kot tudi ni treba obiskati vedeževalke, da bi (iz)vedeli, da smo v svoje naročje zadnjih 15 let, potem ko smo opravili s predsodki (žal ne vsemi), vzeli tudi korejske in japonske štirikolesnike. A imajo slednji, čeprav veljajo za pregovorno kakovostne in manj pokvarljive, velike težave, da bi na našem trgu lahko odigrali pomembnejšo vlogo. Za to, da bi splezali višje od 16. mesta, kot ga Toyota (ki je sicer globalno številka 1) zaseda po letošnji desetmesečni prodaji, pa bi potrebovali še več štirikolesnikov, kot je C-HR – drzen, udoben in predvsem prepoznaven. Z lahkoto si predstavljamo, da bi se z njim vozili iz dneva v dan...
