Kako drag je vrhunski šport: prodajajo prepotena oblačila, da lahko trenirajo in tekmujejo

Pri vrednosti lagune se je ustavilo

»Ko sem začela tekmovati, so vadba, stroški tekmovanj, smučarskih vozovnic in opreme znašali do 10.000 evrov na leto, v mladinski konkurenci so se povzpeli že na 30.000 ali še čez. Ves čas sem živela v strahu in z neprijetnim občutkom, da bom morala po vrnitvi domov mami in očija spet prositi za veliko denarja, da bom lahko šla na naslednji trening,« pravi danes 24-letna Naja Babnik, ki ji v nasprotju z večino sovrstnikov volje in želje po treniranju in tekmovanjih ni nikoli zmanjkalo, ji je pa športno pot prekinil denar.

»Ko so letni stroški za moje treninge dosegli vrednost avtomobila laguna, se je ustavilo. Nisem več mogla s treninga na trening in to se je poznalo pri rezultatih. Na poletne priprave je treba v Južno Ameriko ali na sever Evrope. Sama nisem bila nikoli v Južni Ameriki, ker nisem imela denarja za letalsko vozovnico. Sem pa šla eno sezono za dober mesec na priprave na Norveško. Čeprav so mi leto prej operirali obe nogi in čeprav sem trenirala manj kot prejšnja leta, sem imela tisto sezono najboljše rezultate. Prvič sem zmagala na tekmi FIS,« se spominja Naja. Zadnje redne treninge je imela pred poškodbo zadnje stegenske mišice pred sezono 2013/2014, potem finančno ni šlo več. Sama je poskušala najti sponzorje. Prošnje je poslala na 60 različnih naslovov. Je bilo kaj odziva? »Dobila sem sicer 40 odgovorov, denar pa le od dveh sponzorjev. Zadostoval je za mesec do dva treninga, potem ga je spet zmanjkalo. Zdaj ne treniram več, a še zdaleč ne zato, ker se mi ne bi ljubilo. Ne treniram zato, ker za treninge preprosto nimam denarja. Zame je to najtežje obdobje v življenju. Imam veliko energije, vendar se počutim prazno, ker nimam več določenega cilja,« z rosnimi očmi odgovarja Naja.

Brez 10.000 evrov nikar v tekmovalno smučanje

V alpskem smučanju velja nenapisano pravilo: če nimaš v žepu vsaj 10.000 evrov na leto, ne moreš priti zraven. V smučarskih klubih se z nostalgijo spominjajo, kako je bilo v preteklosti. Ko se je smučar ali smučarka uvrstila v C-reprezentanco, so bili starši finančno povsem razbremenjeni. Ko je smučarska zveza zabredla v težave, pa je začela finančno breme prelagati na tekmovalce. Danes si C-reprezentanca sama krije glavnino stroškov, B-reprezentanca si jih krije delno, člani reprezentance A naj bi imeli plačano vse, a ni vselej tako. »Pri enem od sedanjih reprezentantov doma nimajo denarja, zato je opremo, ki jo je dobival od smučarske zveze, prodajal prek Bolhe, da je zbral denar za treninge,« pravi Naja Babnik.

Vprašanja, zakaj smo doživeli velikanski osip smučarjev, zakaj so rezultati vse slabši (z izjemo Tine Maze in še nekaj posameznikov) in ali bodo čez deset let smučali le še otroci bogatih staršev, smo postavili Romanu Šturmu, vodji otroških programov pri Smučarski zvezi Slovenije. »Smučanje v Sloveniji je po osamosvojitvi doživelo drastičen upad. Zaznali smo ga v vseh starostnih kategorijah, tudi pri najmlajših. Razlogov za to je več,« pravi. »V času Jugoslavije je bilo v Sloveniji ob plavanju zapovedano tudi smučanje. Vsi otroci smo bili deležni letovanja, kjer so nas učili plavati, pa tudi obveznega smučanja v zimskih šolah v naravi. Po osamosvojitvi smo iz enega ali dveh prvoligašev v vseh ekipnih športih dobili 12 prvoligašev, zato smučanje ni bilo več tako v ospredju in se je pritok novih smučarjev zmanjšal. Temu je treba prišteti še vedno težje socialne razmere, zaradi katerih smučanje ni več tako dostopno, in zato smo v položaju, v kakršnem smo,« našteva Roman Šturm in nadaljuje: »Kot da to še ni dovolj, pa smučanje hkrati primerjamo s športnimi panogami, ki jim je država zgradila vso infrastrukturo. Nogometaši imajo svoje stadione, košarkarji, odbojkarji in drugi telovadnice, dvorane, skakalci 88 skakalnic ter nordijska centra v Planici in Kranju, smučarji pa nimamo ničesar. Odvisni smo od dobre volje upravljavcev smučišč, za katere pa vemo, da jim je primarna naloga rekreativno oziroma turistično smučanje. Na slovenskih smučiščih lahko treniramo zgolj pred začetkom obratovanja, to je okvirno med 7. in 9. uro ter po 16. uri, ko se naprave ustavijo. To vsekakor vpliva na odločitev otrok, ali se bodo ukvarjali s smučanjem.«

Društvo lahko ustanovijo že trije posamezniki

Stroški za vadbo alpskih smučarjev se od kluba do kluba precej razlikujejo. Najvišji so v krajih, ki so najbolj oddaljeni od smučišč. V ljubljanskih klubih povprečna mesečna vadnina znaša okoli 150 evrov in pokrije stroške trenerja, kondicijskih treningov, najema dvoran, ponekod tudi prevozov. Vse drugo (nakup opreme in smučarskih vozovnic, stroški bivanja med treningi v tujini) morajo starši plačati dodatno.

Osip alpskih smučarjev zato ne preseneča. Kolikšen je, pove že to, da se je moral pred desetimi do petnajstimi leti otrok, ki je hotel nastopiti na državnem tekmovanju, na regijskem uvrstiti do 50. mesta. Danes na državno tekmovanje ne pride niti sto cicibanov. Preseneča pa podatek, da kljub osipu smučarjev število smučarskih klubov narašča. Trenutno jih je 172 in imajo v povprečju 5,5 člana. Roman Šturm razloge za to nenavadno razmerje vidi v zakonu o društvih, po katerem lahko društvo oziroma klub ustanovijo že trije posamezniki (v zadnjem obdobju jih ustanavljajo tekmovalci sami). »To je skregano s pomenom in poslanstvom društva, ki je v javnem interesu. Nihče več se ne ukvarja s pridobivanjem članov, v konkretnem primeru smučarjev,« je ogorčen Šturm.

Klubom poveljujejo bogati starši

Obstaja rešitev za slovensko tekmovalno alpsko smučanje? Šturm jo vidi v vzpostavitvi alpskega centra, kakršnega imajo smučarji skakalci v Planici. Tam bi se jim lahko po njegovem mnenju pridružili tudi alpski smučarji, saj je v bližini smučišče Macesnovec, kjer bi lahko nemoteno trenirali. Večina smučarjev skakalcev obiskuje srednjo šolo v Državnem nordijskem centru v Kranju, kar starše finančno zelo razbremeni, saj jim morajo plačati le dijaški dom, vse drugo je brezplačno. Cilj alpincev je, da bi v štirih letih podoben center vzpostavili tudi zanje. »Ko tekmovalec postane srednješolec, bi moral vstopiti v alpski center. Če tega ne bomo zagotovili, smučanja ne bo več. In če se društva ne bodo vrnila k svojemu poslanstvu, enako,« je prepričan Roman Šturm.

Ker danes alpsko smučanje bolj ali manj financirajo starši, imajo ti v klubih vse večji vpliv. Trenerji so finančno odvisni od njih, zato so strokovno vedno manj samostojni in množično odhajajo v tujino. Tistemu, ki ti daje denar za položnice, se namreč ni dobro zameriti… Da so športna društva izgubila prvotno vlogo, ugotavlja tudi Tomo Levovnik. »Niso več organizirana nepridobitno, za starše in športne delavce tudi niso več socialno okolje, kjer bi se dobro počutili in šli tja z veseljem kaj postorit. Tudi klasičnih športnih delavcev nimamo več. Vsi bi bili radi predsedniki olimpijskih komitejev, vsi bi šteli denar in kolajne, nihče pa ne bi denarja zagotavljal za to, da bi lahko društva bolje delovala. Šport se je v zadnjih desetletjih nenormalno razvil, denar se je razpršil, športni objekti so povsem zasedeni, vsi jih tržijo, oddajajo društvom. Tako so stroški padli na starše in tisti z več denarja hočejo imeti v klubih največji vpliv,« opaža tudi Levovnik.

Za tiste, ki želijo skakati, denar ni ovira

Med cenejše športne panoge v Sloveniji spadajo smučarski skoki. Trenira jih tudi 25-letni Tim Babnik, brat prej omenjene alpske smučarke Naje. Denar za smučarskega skakalca in alpsko smučarko gre v tem primeru iz istega družinskega proračuna, zato je mogoče njune stroške zelo nazorno primerjati. Pri Naji so se, kot smo že zapisali, vzpenjali proti 30.000 evrom na leto, pri Timu znašajo okoli 2000 evrov. Trenirati je začel v SK Ilirija, kjer je bila mesečna vadnina 50 evrov, smuči je vedno dobil v klubu, v mlajših kategorijah tudi čevlje in drese, prevozne stroške za treninge in tekmovanja jim je plačal klub…

»Pri skokih denar ni ovira, da se otroci ne bi ukvarjali s tem športom. Stroški za posameznega skakalca so od 1000 do 2000 evrov na leto, odvisno od kluba. Pri sedem do osem let starih otrocih, za katere znaša mesečna vadnina 30 evrov in v klubu dobijo vso opremo, je ta strošek še bistveno nižji, za skakalce začetnike pa je minimalen. Po navadi imajo klubi vadbo od dva do tri mesece povsem brezplačno, opremo si otroci sposodijo v klubih, da vidijo, ali so sploh za ta šport. Kasneje plačajo vadnino, ki znaša od 30 do 100 evrov na mesec, odvisno od kluba. Tam, kjer je vadnina 100 evrov, ni dodatnih stroškov z opremo, kjer je malo nižja, morajo starši vsake toliko časa morda kupiti kakšen kos opreme. Pri skokih se lahko oprema uporablja več sezon. Smuči in čevlje, ki jih nekdo preraste, dobi mlajši tekmovalec,« pravi Gorazd Pogorelčnik, strokovni koordinator Državnega panožnega nordijskega centra (DPNC), ki že deset let deluje v sklopu kranjske Gimnazije Franceta Prešerna.

Prav DPNC gre ena od zaslug za vzpon in finančno dostopnost smučarskih skokov. Približno 80 odstotkov vseh slovenskih skakalcev namreč srednjo šolo obiskuje v sklopu DPNC, kjer tudi trenirajo, center pa denarno podpirata država in smučarska zveza. »Ko začnejo skakalci tekmovati na mednarodni ravni, starši in klubi tega stroška ne bi zmogli, zato imamo nordijski center, v katerem je izobraževalni proces prilagojen športnikom, da lahko brez večjih težav usklajujejo šport in šolo. Center je v Kranju zato, ker imamo tukaj na voljo telovadnico v šoli in tudi pod skakalnicami, ki so nedaleč stran, tudi do Planice ni daleč. Trenutno imamo v sistemu 45 skakalcev in 14 nordijskih kombinatorcev. Prek DPNC deluje tudi mladinska skakalna reprezentanca in vsi njeni člani so naši dijaki,« nam je pojasnil Pogorelčnik.

Igrišč je premalo za vse, ki bi radi igrali nogomet

Odlično organiziran je tudi nogomet, kar vpliva na finančno dostopnost te športne panoge in posledično na njeno množičnost. V Sloveniji imamo 40.000 nogometašev, samo do 18. leta starosti jih je pri Nogometni zvezi Slovenije registriranih več kot 23.000. Otroci se v nogomet vključujejo prek nogometnih šol, ki delujejo na približno 70 odstotkih vseh osnovnih šol. Tam z njimi delajo klubski trenerji. Vadnina je za otroke, stare od šest do osem let, minimalna, od 10 do 20 evrov na mesec, ponekod je vadba, ki poteka dvakrat na teden, celo brezplačna. »Ko začnejo vaditi v klubih, je pri mlajših selekcijah do 13. leta starosti vadnina od 0 do 30 evrov, od 15. leta do mladinske kategorije do 50 evrov. Če otroci prihajajo iz socialno šibkejših družin, vadnine ne plačajo ali ne plačajo polne cene, ko so v kateri od reprezentanc, stroškov za starše ni več. Denar torej ni razlog, da otroci ne bi trenirali nogometa,« je prepričan Matjaž Jaklič, vodja tehničnega sektorja Nogometne zveze Slovenije. Je pa za še večjo množičnost v nogometu ovira to, da je igrišč premalo za vse, ki bi ga radi igrali.

Jure, Matija in Jakob Judež so bratje. Prihajajo iz Novega mesta, vsi trije trenirajo nogomet, vsi so ga začeli igrati že v otroški nogometni šoli v vrtcu. Najmlajši Jure tekmuje v starostni skupini U11, torej pri dečkih, mlajših od enajst let, Matija v U15, Jakob je mladinec. Oče Robert pravi, da je letnih stroškov za vse tri med 2000 in 3000 evri. Najmanj jih imajo z najstarejšim sinom. »Mlajši ko je nogometaš, več je stroškov. Pri starosti od osem do deset let je na stadionu veliko otrok. Med njimi so tudi takšni, ki nogometa v resnici nikoli ne bodo trenirali, zato starši plačajo, da ga igrajo. V mladinski konkurenci potem ostanejo le še tisti, ki so zanimivi za klub, zato jih ta podpira. Da jim začetno štipendijsko pogodbo, jim financira treninge in priprave, prav tako prevoze na tekme,« nam je pojasnil Robert Judež.

Opremo – športne copate, kopačke, trenirke… – morajo fantom kupiti starši. Za najmlajšega stanejo kopačke okoli 50 evrov in ene na leto zadostujejo. Matija jih potrebuje posebej za umetno in posebej za naravno travo, letni strošek je med 250 in 300 evri samo za kopačke, skupen pa okoli 1000 evrov. Sedemnajstletni Jakob od kluba dobi trenirko, dres, majico in bundo, sam si mora priskrbeti kopačke, podmajico, podhlače, nogavice… Zanj stanejo kopačke od 200 do 300 evrov, v spletni prodaji še enkrat manj. Matiji klub že plača prevoze na tekme, najmlajšemu sinu morajo stroške avtobusnega prevoza plačati starši (po 10 evrov za vsako tekmo), ker ga na tekmah vselej spremljajo, je treba prišteti še njihove stroške za bencin. »Če starši ne spremljajo tako majhnega otroka, bo hitro nehal trenirati,« pristavi mama Mirjana.

Tenis je pregrešno drag

Tenis velja za pregrešno drag šport. Marko Por, predsednik strokovnega sveta Teniške zveze Slovenije in kapetan mladinskih reprezentanc, se s to trditvijo ne strinja. »Mesečna vadnina v Teniškem klubu Triglav Kranj, na primer, za tri teniške in tri kondicijske treninge na teden za otroke, stare deset let, znaša 90 evrov. To je primerljivo z drugimi športi. Od kluba do kluba seveda obstajajo razlike v ceni, vse je odvisno od števila otrok na igrišču oziroma od tega, koliko jih v vadbeni enoti trenira en trener. Na ceno vpliva tudi to, ali klub igrišča najema ali jih sam upravlja. V primeru najema so lahko cene tudi do desetkrat višje,« nam je pojasnil.

V tenisu letni strošek za tekmovalca, ki je v državni reprezentanci do 14 let, niha od 3000 do 100.000 evrov – odvisno od tega, katerih turnirjev se udeležuje, po 19. letu starosti pa že preseže 100.000 evrov. Število mladih tekmovalcev v tenisu je zadnja leta ves čas enako, narašča le v tako imenovanih socialističnih klubih, kot sta TK Triglav in ŽTK Maribor, kjer imajo premalo igrišč za vse otroke, željne treniranja tenisa.

Marko Por kot nekdanji tekmovalec na tenis gleda kot na šport, ki človeku privzgoji disciplino in vztrajnost ter mu posledično odpre marsikatera vrata. »Če so starši zmerni in si ne želijo rezultata za vsako ceno, to ni drag šport oziroma je cenovno primerljiv z drugimi. Starši na koncu koncev vlagajo denar v svoje otroke in nekaterim se to povrne v milijonskih zneskih. Katarina Srebotnik, Blaž Kavčič, Gregor Žemlja in Aljaž Bedene so vsi s tenisom že zaslužili več kot milijon evrov. Nekaterim staršem se to povrne s tem, da otrokom znanje igranja tenisa omogoči brezplačen študij v ZDA, ki sicer stane 100.000 dolarjev ali več (štipendijo na priznanih ameriških univerzah na podlagi teniškega znanja vsako leto prejme približno deset mladih slovenskih teniških igralcev in igralk, op. p.), nekateri igralci postanejo trenerji ali pa svoje poslovne partnerje na poslovnem srečanju razveselijo s teniškim dvobojem. Za nekoga, ki zna igrati tenis, je možnosti ogromno! Plavati oziroma metati na koš zna vsak, tenisa pa ne zna igrati veliko ljudi!« poudarja Por.

Sponzorji pridejo šele po uspehu

Naš sogovornik je tudi prepričan, da smo v Sloveniji z Gregorjem Žemljo in Blažem Kavčičem že dokazali, »da ni treba biti bogat, da prideš v svetovni vrh«. Za mnenje o tem smo vprašali Bojano Dornig Kavčič, mamo Blaža Kavčiča in nekdanjo vrhunsko alpsko smučarko. Pravi, da začnejo stroški naraščati tisti trenutek, ko otrok preraste klubski okvir, odvisni pa so tudi od tega, ali ima igralec osebnega ali klubskega trenerja, kdo ga spremlja na turnirjih in katerih turnirjev se udeležuje. »V tenisu ni tako, kot je bilo včasih v smučanju, ko smo imeli akcijo Podarim-dobim in ski pool. Teniška zveza Blaža ni finančno podpirala oziroma ga je podpirala minimalno. Sponzorje, brez katerih nikakor ne bi zmogli, sem iskala sama. Vse stroške smo v začetku krili iz družinskega proračuna, kasneje pa s sponzorskim denarjem. V tujini stroške tekmovalcem pokrivajo njihove teniške zveze, saj so finančno močnejše,« nam je slovenske razmere opisala Dornig-Kavčičeva.

Olimpijec Blaž Kavčič je bil prvi slovenski teniški igralec, ki se je uvrstil med sto najboljših tenisačev na svetu. Do njegovega 12. leta so treningi stali okoli 500 evrov na mesec, če prištejemo še stroške nastopov na turnirjih, denimo kilometrine, dnevnice za trenerja, hrano in vse drugo, je bilo prva štiri tekmovalna leta stroškov za okoli 6000 evrov na leto. Potem so začeli skokovito naraščati. Pri 14. letih je postal evropski prvak, takrat je že imel osebnega trenerja, ki je bil z njim 24 ur na dan. Dvakrat na leto so mu morali starši plačati letalsko vozovnico ter stroške bivanja v Ameriki in Avstraliji. Na srečo so v tem obdobju že sklenili pogodbo z opremljevalcem za oblačila, teniške loparje in teniško obutev. Pri tej starosti je na leto potreboval vsaj šest do deset loparjev, osem teniških copat, deset hlačk, 20 majic, eno škatlo teniških žogic na dan (vsaka stane približno tri evre), trenirko za tenis, trenirko za kondicijske treninge ... Blaževo udejstvovanje v tenisu je tako med njegovim 12. in 19. letom starosti stalo okoli 24.000 evrov na leto. »Potem je šlo še bolj zares,« pravi Bojana Dornig Kavčič. Po 19. letu je letni strošek že presegel 100.000 evrov. Danes je Blaž star 29 let in če seštejemo vsa leta njegovih treningov in tekmovanj, so ga skupaj stala okoli 1,2 milijona evrov.

»Ko je Blaž zaslužil 100.000 evrov, si je lahko privoščil trenerja, ki je z njim 24 ur na dan, prav tako kondicijskega trenerja, psihologa, masaže, svetovalca za prehrano, prehranske dodatke. Vse to si lahko tuji tenisači privoščijo veliko prej, ker sponzorji mlade denarno podpirajo, preden jim uspe, pri nas pa je treba najprej uspeti, šele potem pridejo sponzorji,« poudarja Blaževa mama.

Za plesno obleko tudi do 3000 evrov

Zelo drag šport je tudi ples. Vrhunski par njegovo treniranje (všteti so tudi stroški potovanj, tekmovanj in oblačil) na leto stane več kot 100.000 evrov, saj je treba samo za obleko odšteti od 1500 do 3000 evrov, na leto pa jih potrebuje kakih 15. Paket kamenčkov swarovski, ki pri vrhunskih plesalcih ne sme manjkati, stane 100 evrov, na eni obleki jih mora biti vsaj pet do osem paketov. Čevlji stanejo med 100 in 200 evri (večina vrhunskih parov dobi tako obleke kot čevlje od sponzorjev, stroške potovanj jim praviloma krijejo organizatorji tekmovanj), na leto jih vsak plesalec potrebuje približno dvanajst parov (za najmlajše so dovolj dva do trije pari na leto), letni strošek za ličila je okoli 1000 evrov. Za skupinske treninge in uporabo dvorane plesalci plačujejo približno sto evrov na mesec, vrhunski plesni par pa nekaj mesecev pred velikimi tekmovanji samo za treninge na mesec zapravi od 4000 do 8000 evrov. Individualna ura (45 minut) z vrhunskim učiteljem namreč stane okrog 120 evrov v Angliji, približno 250 evrov s takim učiteljem v Aziji, v Ameriki okoli 220 evrov, ponekod po svetu celo več kot 400 evrov. Mladinci imajo v Sloveniji vrhunske plesne učitelje na voljo že za 50 evrov in po ocenah strokovnjakov več kot pet takšnih ur na mesec še ne potrebujejo.

O tem je prepričana tudi Katarina Venturini, ki je prenehala plesati leta 2008, vendar z nekdanjim soplesalcem Andrejem Škufco še vedno veljata za najboljši slovenski plesni par doslej. Sta večkratna svetovna prvaka, leta 2002 sta postala tudi profesionalna plesalca. »Ko sva midva začenjala, je v športnem plesu veljala drugačna filozofija, ki jo še vedno zelo podpiram. Dva- do trikrat na teden smo imeli skupinske treninge, stroške zanje je pokrila članarina v klubu. Začela sem z desetimi leti, po kakih petih, šestih letih so nama svetovali eno individualno uro vadbe na teden. Ravno prav, da sva v sedmih dneh natrenirala, kar sva tam slišala. Midva sva zelo veliko trenirala sama. Skoraj vedno nama je zadostovala ena individualna ura na teden. Ko sva šla v London na enotedenske treninge, pa sva vadila največ dve uri na dan. Potem sva s temi informacijami odšla domov in jih obdelovala,« se spominja Katarina Venturini. Na vprašanje, kako sta si lahko s soplesalcem privoščila drage treninge v Londonu, pa odvrne: »Takrat sva bila stara že dvajset let, imela sva nekaj sponzorjev, poleg tega sva pomagala slovenski oblikovalki plesnih oblek, ki je živela v Londonu. Na obleke sva lepila bleščice oziroma kamenčke swarovski in na ta način nekaj zaslužila.«

Azija – meka za najboljše evropske plesalce

Plesne obleke so izjemno drage. Obleke za plesalce začetnike, ki so še brez bleščic, so sicer naprodaj po sto evrov ali manj, za vrhunske plesne pare pa stanejo tudi do 3000 evrov. Ko se par na velikem tekmovanju enkrat uvrsti v finale, na leto pleše na tridesetih tekmah, zato so pogoste menjave oblek nujne. Venturinijeva nam je takole pojasnila, zakaj: »Na naslednje tekmovanje sicer lahko greš z isto obleko, a se nekako ne spodobi. To je enako, kot če si priča na prijateljevi poroki, pa greš tja v stari obleki. Treba je nekaj dati na to. Če imaš sponzorja za plesne obleke, se potrudiš in upaš, da bo kdo od tvojih oboževalcev po tekmi stopil k tebi in rekel: Jaz bi pa kupil to obleko. In mu jo izročiš še vso prepoteno, denar pa daš sponzorju, da ti izdela novo.«

Kljub visokim stroškom, ki se na letni ravni merijo v desettisoče evrih, plesalci v primerjavi z mnogimi drugimi športniki s tekmovanji bolj skromno zaslužijo. Glavni vir zaslužka najboljših plesnih parov na svetu so zato poučevanje tako tekmovalcev kot ljubiteljev plesa in nastopi na različnih zabavah s plesom, zlasti v Aziji (Japonska, Kitajska, Hongkong, Tajvan, Južna Koreja) in Ameriki, kjer za posamezni nastop dobijo med 1000 in 10.000 evri. »Nagrade na največjih plesnih tekmovanjih so bile v času, ko sva plesala midva z Andrejem, mizerne. Ko sva se med starejšimi mladinci uvrstila v finale in bila šesta, sva dobila pet funtov (danes profesionalci za zmago na svetovnem prvenstvu dobijo okoli 5000 evrov, člani približno 1500, na drugih velikih tekmovanjih po svetu, zlasti v Aziji, profesionalci za zmago iztržijo od 8000 do 15.000, člani od 4000 do 8000 evrov, op. p.). V plesu se žal služi predvsem s tem, da učiš druge oziroma da nastopaš v šovih. Tega je največ v Aziji. V najinem času je bila Japonska meka za nas profesionalce. Ima dva milijona plesalcev in na tisoče plesnih studiev, ki vsaj dvakrat na leto organizirajo plesne zabave, katerih vrhunec je nastop enega profesionalnega para iz Evrope, finalista z velikih tekmovanj,« nam je pojasnila Katarina Venturini in pristavila, da s plesom kljub nastopom v Aziji ni mogoče obogateti. »Imaš za sproti in počneš tisto, kar rad delaš: plešeš, treniraš, nastopaš. Poglejte mene. Z Andrejem sva bila najuspešnejši plesni par, pa zdaj oba delava. Sama sem odprla plesno šolo Plesna zvezda, nekaj denarja sem imela privarčevanega, glavnino naložbe pa sem plačala s kreditom.«