Na kratko: senat komisije KPK je ugotovil, da postopek izbire in Praprotnikovega imenovanja »ni bil v celoti izveden transparentno in sledljivo, niti s pravo mero skrbnosti pri odločanju«. To je bila prva ugotovitev komisije. Druga ugotovitev pa pravi, da »v primeru suma kršitev nasprotja interesov pri osebi Rok Praprotnik komisija kršitev ni ugotovila in je posledično v točki D.2. predmetnih ugotovitev postopek ustavila«. Spet na kratko: KPK je torej ugotovila, da je NLB »kriva«, ker so med zaposlovanjem Praprotnika naredili nekaj manjših napak (na primer neizbrane kandidate so prepozno obvestili o bankinem izboru), Praprotnik pa »ni kriv«, ker ni bil v nasprotju interesov. Dva člana senata, Boris Štefanec in njegov prvi namestnik Igor Lamberger, sta glasovala za te ugotovitve in njihovo javno objavo, druga namestnica Alma Sedlar pa proti njim. Sedlarjeva je v ločenem mnenju povedala, da ugotovitvam nasprotuje, ker – povzemamo po domače – misli, da so brezvezne. Ločeno mnenje je spisal tudi Boris Štefanec. Označil ga je kot pozitivno ločeno mnenje in je torej sprejete sklepe podprl, a je v nadaljevanju vseeno nasprotoval delu obrazložitev v zvezi z »oprostitvijo« Praprotnika. V nadaljevanju se bomo ukvarjali izključno s tem razmislekom gospoda Štefaneca.
Dejansko stanje, I.
A najprej kronološko urejena dejstva. Pripoved o njih se pri KPK začne konec leta 2013 in gre takole.
9. decembra tega leta se je Rok Praprotnik, namestnik predsednika KPK (v odstopu, op. a.), udeležil neke prireditve, po kateri ga je tedanji predsednik uprave NLB Janko Medja vprašal, ali bi ga zanimala nova služba – delovno mesto direktorja Centra za skladnost poslovanja. Praprotnik si je vzel čas za razmislek, v naslednjih tednih se je o tem z Medjo še pogovarjal, o tem pogovoru in ponujeni službi pa je takoj obvestil svojega šefa, predsednika KPK Klemenčiča, kasneje pa še preostale pristojne v komisiji. 21. januarja 2014 je NLB Praprotnika napotila na testiranje vodstvenih kompetenc v neko kadrovsko agencijo. 4. marca je banka objavila interni in zunanji razpis za zasedbo delovnega mesta ter razpis na zavodu za zaposlovanje. Razpis se je zaključil 11. marca, dan kasneje je bil podpisan sklep uprave o soglasju k zaposlitvi in imenovanju Praprotnika, 13. marca pa je Praprotnik podpisal pogodbo o zaposlitvi. V banki so nato v naslednjih dneh pripravili oceno o primernosti kandidata, komisija za revizijo nadzornega sveta je sprejela sklep o soglasju k imenovanju Praprotnika na funkcijo, da bi po vsem tem 21. marca Praprotnikovo pogodbo o zaposlitvi podpisal še predsednik uprave Medja. Pogodba je določala, da se Praprotnik zaposli v banki s 1. aprilom 2014.
Dejansko stanje, II.
Komisijin dokument je domala vzoren primer tega, kako je mogoče preteklost predrugačiti že z zelo enostavnim postopkom – izpuščanjem ali zamolčevanjem neprijetnih podatkov. Zato je treba ugotovljeno dejansko stanje nekoliko dopolniti.
29. novembra 2013 je nenadoma odstopil senat KPK, ki so ga sestavljali predsednik Goran Klemenčič in namestnika predsednika Rok Praprotnik ter Lilijana Selinšek. Člani senata so ob tem sporočili, da so pripravljeni svoje funkcije izvrševati do marca 2014. 6. marca tega leta je predsednik republike zato imenoval nove člane senata: za predsednika komisije je nastavil Borisa Štefaneca, za namestnika predsednika KPK pa Jurija Ferneta in Darka Stareta. Toda kmalu po objavi te novice se je razvedelo, da je Boris Štefanec tik pred imenovanjem na čelo KPK izstopil iz stranke Pozitivna Slovenija; o svojem članstvu v stranki Štefanec izbirne komisije ni obvestil, o izstopu iz stranke je obvestil predsednika Pahorja, a tudi njega šele po tem, ko je ta že podpisal ukaz o njegovem imenovanju. Sveže imenovana namestnika sta dala vedeti, da z neiskrenim Štefanecem ne želita imeti opravka in sta 11. marca odstopila. 21. marca pa je izšel Uradni list št. 20/2014. Če bi ga šli prebirat danes, bi se neizmerno zabavali, takrat pa nikomur ni bilo do smeha. V tem Uradnem listu je namreč predsednik republike v povezavi s komisijo za preprečevanje korupcije objavil kar osem ukazov. S tremi ločenimi ukazi je z 31. marcem s položajev razrešil člane senata Klemenčičeve komisije. Nadaljnje tri ukaze je predsednik dal objaviti, da bi sporočil, da je z istim datumom imenoval nov senat komisije, predsednika Štefaneca in njegova namestnika Ferneta ter Stareta. Objavljena pa sta bila še dva predsednikova ukaza, s katerima je ta prekliceval svoja prejšnja ukaza, da sta gospoda Ferne in Stare Štefanečeva namestnika.
Po odstopu Štefanečevih namestnikov je nastala popolna zmeda. Predsednikov načrt, da bi vodenje KPK z 31. marcem prevzel senat v kompletni zasedbi, se je sfižil. Ker je Štefanec odklonil, da bi odstopil tudi on, se je sfižila tudi namera, da bi novo vodstvo komisije sestavili povsem na novo. Tako Uradnemu listu ni preostalo drugega, kot da je natisnil novice o posledicah nekega nepopustljivega boja za zaposlitev v KPK. Teh osem predsednikovih ukazov je namreč pričalo ravno o tem.
Če boste brali popis dejanskega stanja v Ugotovitvah, ki se ukvarjajo s Praprotnikovo drugo zaposlitvijo, za teh osem predsednikovih ukazov ne boste izvedeli. KPK namreč v svoji kronologiji omenja le pet ukazov: tistega, ki se je nanašal na razrešitev Praprotnika, ukaza o imenovanju namestnikov Ferneta in Stareta in ukaza o preklicu njunih imenovanj. Kot da sedanji predsednik KPK z vso tisto zmedo in tudi datumom nove Praprotnikove zaposlitve ne bi imel nič. A ima opraviti čisto vse, saj brez primera Štefanec ugotovitev o primeru Praprotnik sploh ne bi bilo. Če bi bil gospod Štefanec »transparenten«, namestnika ne bi odstopila, novi senat bi srečno živel do konca svojih dni, delojemalcu Praprotniku pa ne bi bilo treba – zajebati KPK.
KPK namreč ugotavlja, da se je zgodilo natanko to. Komisija tako v svojem dosjeju navaja, da je predsednikov urad Roku Praprotniku 28. marca poslal dopis, v katerem ga je opozoril, da je funkcionar komisije, ki mu je pretekel mandat, po zakonu dolžan opravljati svojo funkcijo do imenovanja novega funkcionarja na njegovo funkcijo. Enak dopis je iz predsednikovega urada prejela tudi Lilijana Selinšek. Praprotnik in Selinškova se na to opozorilo nista ozirala. Praprotnik je tri dni kasneje na podlagi že podpisane pogodbe o zaposlitvi nastopil službo v NLB, Štefanec pa je postal one-man-band dela nezmožne KPK. Dve leti kasneje je napisal ločeno mnenje, v katerem je povedal, kaj si o tem misli.
Kaj je integriteta?
Misli pa si, da je Rok Praprotnik »uresničil vse znake neintegritetnega delovanja«, ker, poenostavimo, ni hotel ostati v službi pod Štefanecem in je rajši šel v službo v banko, s čimer je – skupaj s Selinškovo – »povzročil situacijo, v kateri je bil senat komisije neoperativen«. »In s tem svojim ravnanjem je prav gotovo deloval povsem v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo, ki se pričakuje predvsem tudi od namestnika predsednika komisije.« »Sam pa sem odločno na stališču, da Rok Praprotnik vse do datuma, ko je (31. 03. 2014) oziroma do datuma, ko bi še moral (16. 06. 2014) opravljati funkcijo namestnika komisije, ne bi smel kandidirati za funkcijo direktorja Centra za skladnost poslovanja pri NLB d.d., Ljubljana, ker je takšno kandidiranje v času, ko je še bil namestnik predsednika komisije oziroma bi še moral opravljati to funkcijo, v nasprotju z definicijo integritetnega delovanja in odgovornostjo, ki se pričakuje od namestnika predsednika komisije.«
Z gospodom Štefanecem bi človek težko ne soglašal, če bi skupaj z njim odločno zagovarjal stališče, da je osebnost z integriteto. In če bi bil poleg tega tako kot gospod Štefanec prepričan, da je posedovanje javne funkcije dobrina, ki odtehta tako zasebno dobro kot etične standarde. A ko se poraja dvom o Štefanečevi integriteti, ob tem pa so še kakšni »čudaki« prepričani, da javna funkcija ni najvišji smoter človekovega bivanja, se začne svet prikazovati drugače, kot ga je zmožen videti nekdo, ki živi le za funkcijo oziroma za to, da jo ohrani (priposestvuje). V tem drugačnem svetu je načrtovanje lastne prihodnosti po koncu mandata samoumevno, do sebe in drugih odgovorno delovanje. To delovanje je ne le ustavno nesporno (svoboda dela), ampak je tudi pošteno, če je zagotovljeno, da iskanje zaposlitve ni v nasprotju z interesi ustanove, v kateri funkcionar prejema plačo. Kar je KPK v Praprotnikovem primeru tudi ugotovila.
V tem drugačnem svetu bi se predsednik KPK iz obravnave takega primera izločil. Pa ne zato, ker bi to želel Praprotnik – ki je to res (neuspešno) zahteval in se pri tem skliceval na časopisni članek, ki je poročal o Štefanečevem naročilu uslužbencem KPK, da morajo v zvezi s Praprotnikovo zaposlitvijo na vsak način »nekaj najti« – ampak zato, ker bi ocenil, da pri njem samem zaradi zgoraj opisanih okoliščin obstaja najmanj videz konflikta interesov.
Integriteta je novodobna pravnopolitična iznajdba. Tudi zato je tudi pojem, o katerem je na voljo veliko ne vedno tudi enakih razlag. V slovenščini so temu pojmu dali državljanstvo leta 2011, ko je bil sprejet zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Zakon integriteto razlaga kot »pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi«.
Integriteti bi v manj kompleksnih časih preprosto rekli častnost. Osebi z integriteto so tako naši stari rekli, da je časten človek. Po nekem izostrenem okusu, prastarem, prvinskem občutku za temeljno poštenost in nravnost, ki je zmogel presegati vsakovrstne delitve med ljudmi, sta za častna človeka lahko veljala tudi komunist med antikomunisti in duhovnik med ateisti.
O častnosti gospoda Štefaneca bi naši stari rekli kvečjemu kaj nasprotnega.
