Ljubo Bavcon: Človekove pravice se lahko samo še širijo, ne smemo jih ožiti

Okrog njih se je vrtel v tako časovno oddaljenih delih, kot sta Kriminalna politika in njene tendence v socialistični družbi in Človekove pravice in temeljne svoboščine v novi Ustavi Republike Slovenije. V trenutku, ko se v politiki mimogrede govori tudi o mučenju kot sprejemljivi obliki boja proti terorizmu, je spregovoril o človekovih pravicah, ob množicah ljudi, ki ždijo na mejah Evrope brez vseh pravic.

Je tako in ni tako. Je tako, ker to zahteva pravna varnost. Že iz rimskega prava je znano, da se mora vsaka pravna zadeva, ki je praviloma spor dveh strank, enkrat definitivno končati. »Res iudicata pro veritate habetur« je znano reklo.

Pravnomočno presojeno zadevo štejemo za resnico. Potem pa pride še tisti »ni tako«. V pravnih sporih, če ne pride do sporazuma, je ena stranka vselej nezadovoljna in tu in tam je nezadovoljna upravičeno, ker so se sodišča lahko zmotila pri presoji dejanskega stanja ali glede kakega pravnega vprašanja, ali pa sodba preprosto ni pravična po merilih vsakokratnega časa in prevladujoče mentalitete. V pravosodni sistem so zato vgrajeni mehanizmi, ki so namenjeni popravi dejanskih in pravnih napak in tudi nepravičnosti, če za ugoditev zahtevi po pravičnosti ni treba kršiti zakona.

Zaradi takšnih primerov, ko obvelja zakon, čeprav odločitev ni pravična, je nastalo reklo »sumum ius, summa iniuria«, če smem še naprej uporabljati latinske izraze. Najvišja pravna norma  je lahko največja krivica. V 20. stoletju so tu in tam nastala tudi ustavna sodišča in če si dovolim poenostavitev, bi rekel, da ta sodišča ne presojajo samo zakonitosti in ustavnosti pravnih norm, marveč tudi njihovo legitimnost.

Legitimnost pomeni vsaj v kazenskem pravu skladnost pravne norme s pravom človekovih pravic, ki je zapisano v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v dveh mednarodnih paktih o tej temi, v evropski konvenciji o človekovih pravicah in ne nazadnje v naši ustavi. Pokazalo se je namreč, da spoštovanje zakonitosti ni dovolj, ker lahko pride do napak in napačnih odločitev.

Ta opredelitev legitimnosti ne bi bila popolna, če ne bi povedal še tega, da imajo naše in še nekatera ustavna sodišča pristojnost odločati o pritožbah posameznikov, ki trdijo, da so jim državni organi in sodišča kršili katero od človekovih pravic. In ne nazadnje, ne smem prezreti tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je prav poklicano za to, da presoja o pravičnosti državnih organov držav članic.

Ne. Mislim, da so te in takšne pridobitve glede človekovega dostojanstva, njegove svobode in pravic zgodovinsko izborjene v spopadu z nasprotniki in potrjene. Ne da se jih povoziti, če so postale sestavni del zavesti ljudi, in oblast demokratičnih držav jih ne sme povoziti, tudi če to zahteva nahujskana ulica. Če se kaj takšnega zgodi, to pomeni zgodovinski korak nazaj. Pri tem lahko upamo, da je zgolj začasno prevladala nasilna in primitivna mentaliteta. Ta zanika nekaj, kar je bilo že splošno sprejeto in tudi formalno potrjeno.

V demokraciji so takšni pojavi neizogibni. Pojavljajo se zelo različna stališča in nekatera med njimi so nazadnjaška. Živimo v upanju, da nazadnjaška stališča ne bodo prevladala in da bo večina potrdila vse, kar je bilo že uveljavljeno. Vendar to ni nujno. V demokratični državi se lahko zgodi tudi nasprotno. To, kar se zdaj dogaja na Madžarskem z zatiranjem svobode tiska, je natančno to. Podobno se na Poljskem dogaja s pravico do splava. Le da se je tam zgodil ta lep primer, da so se milijoni ljudi pojavili na ulicah in preprečili spremembo zakonodaje o splavu. To mene in domnevam, da še mnoge naše ljudi, hrabri in utrjuje v prepričanju, da je tudi s krvjo priborjene človekove pravice sicer mogoče suspendirati, a le za krajši čas, in da bodo  čez čas ponovno zaživele.

Ravno zato, ker se zdi, kakor da so človekove pravice in njihov pogoj, to je demokratična pravna država, v zatonu, je po moji sodbi treba na vso moč poudarjati človekove pravice kot cilj, smoter, kot kriterij, s katerim  merimo vse ukrepe, vsa ravnanja in vse politike političnih strank. Treba je poudarjati, kaj pomenijo za svobodo človeka kot izhodišče in temelj, kaj pomenijo za njegovo dostojanstvo. Nenehno se je treba spraševati, kaj pomeni ta ali oni ukrep oblasti, zakon, politična zahteva ali program za človekovo svobodo in za njegove politične in državljanske pravice.

Ob neoliberalistični histeriji, ki povzroča neznosno pavperizacijo velike večine ljudi, bi rad še posebej poudaril tudi človekove ekonomske, socialne in kulturne pravice. Imamo jih zapisane v posebnem mednarodnem paktu in v evropski socialni listini, pa vse kaže, da v zahodnem svetu nanje nihče več ne misli. Nekdanji vzhodni del sveta, ki je gradil na socialnih in ekonomskih pravicah, je propadel, zato pa si zahod zdaj lahko privošči pozabo človekovih ekonomskih in socialnih pravic. Tvegam sicer, da bom razglašen za naivnega človeka, a ne glede na to mislim, da je prav zato, ker je resnični položaj človekovih pravic strašno zoprn, tem pravicam zdaj treba dati vso moč, vso pozornost in jih gojiti.

Katera institucija bo prevladala? Bo to Evropsko sodišče v Luksemburgu, ki poskuša vzpostaviti enotnost razlag in pojmovanj evropskega prava, ali sodišče v Strasbourgu, kjer je 47 držav članic Sveta Evrope? Kdo je bolj eliten? Mi smo bolj elitni kot oni, ker morajo oni upoštevati različna merila in kriterije presoje, neizogibno morajo državam članicam priznavati večji prostor  proste presoje. Ampak to so spori znotraj zelo urejenega prostora. Leta 2004 smo vsi verjeli, da so človekove pravice zavarovane, da je pravna država nekaj, kar sploh ni sporno. Evropska unija je bila garant politične normalnosti.

Strah. Strah pred drugim, pred tujimi ljudmi. Ksenofobija. In hkrati strah ljudi, da bo njihov standard, predvsem v Vzhodni Evropi, zdrknil še nižje. Že pred tem je bil nižji kot na Zahodu. To je zelo hitro povzročilo posledice. Vladajoči so se v hipu odrekli celi vrsti sprejetih mednarodnih pogodb. Pod vprašaj so bila postavljena verificirana stališča, denimo mednarodna konvencija o statusu beguncev iz leta 1954. Pred kratkim sem bil na portoroških pravniških dnevih. Ena od sekcij je imela na dnevnem redu vprašanje migrantov in migracij. Poslušal sem dr. Nežo Kogovšek, ki je zelo sistematično pokazala, kako zaradi strahu pred navalom beguncev vse države in celo naddržavne organizacije začenjajo kršiti lastne pravne akte. Zanimivo je, kako so zaradi večje prepričljivosti humanitarno vprašanje prekvalificirali v varnostno. Kaj če so med begunci tudi teroristi? In s tem seveda pridobili glasove nevednih in prestrašenih ljudi.

To ne bi zadoščalo, če ne bi imelo množične podpore in politične agende. Poglejte množično podporo na Slovenskem. Saj se zdi, da nas je samo še nekaj posameznikov, ki razmišljamo drugače, ki mislimo, da bi bilo treba z begunci ravnati po drugih načelih. Hitreje bi jim bilo treba dati azil, postopek pa bi moral biti manj zapleten. Strah, ki sproža drugačno delovanje, je večdimenzionalen. Gre od ekonomske zaskrbljenosti do nacionalnega in nacionalističnega. To izvaja pritisk na politične odločitve, ki se odmikajo od dogovorjenih pravnih norm in postopkov, ki jih te predpisujejo.

Suspendirani so bili veljavni mednarodni pravni akti, ki določajo načine gibanja ljudi po Evropski uniji. In tako tudi eno od vodilnih evropskih načel pred krizo, to je svoboden pretok, med drugim tudi ljudi.

Ne. Seveda nima moči, da bi razveljavila mednarodne pravne akte, samo ugotovila je dejstvo, da so države članice pravila povozile in da ne veljajo več. Nadomestili so jih zidovi in ograje. Toda gospa Merkel si zasluži tudi pozitivno oceno zaradi izreka dobrodošlice skoraj milijonu beguncev lansko jesen.

Seveda ne in to pravim v upanju, da gre le za začasne ukrepe. Akti so šli za zdaj v predal in videli bomo, ali bo Evropska unija zmogla oživiti že obstoječe ali jih nadomestiti z novimi, boljšimi. Za zdaj so glas humanosti in solidarnosti utišale ozke, sebične nacionalistične prakse, da se je treba zapirati, ne dovoliti prehoda in ožiti krog tistih, ki jim bomo dali pravico do azila.

Ob tem naj ponovim – in vztrajam pri tem – da je treba vsak ukrep presojati s stališča uveljavljanja človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Kadar morem, in zaradi moje visoke starosti to žal ni več prav pogosto, dvignem svoj glas proti nasprotnemu ravnanju, ker je v očitnem nasprotju z elementarnimi pravili, ki so zapisana v mednarodnih aktih. Mislim, da je treba te akte in te vrednote poudarjati kar se le da močno in kar se le da močno trkati na vest ljudi, da bi vladajoči razumeli, da kršijo svoje lastne predpise, in da bi vsi preostali vendarle malce razmislili o tem, komu in zakaj dajejo svoj glas. Kar zadeva vladajoče, bi morali spoznati, da gre za predpise, ki so jih sestavljali sami ali so jih sestavljali njihovi predhodniki, vsekakor pa so nanje prisegali. Ponavlja se vloga, ki sem jo opravljal že v prejšnjem režimu. Tudi takrat sem kar naprej primerjal resničnost z vrednotami, v imenu katerih naj bi se gradil samoupravni socializem.

Hvala.

 Korpus človekovih pravic in z njim tudi vse druge vrednote demokratične pravne države ogroža najprej ekonomski sistem, imenovan neoliberalistični kapitalizem, ker povzroča vse večjo pavperizacijo velike večine ljudi. Spoštovanja in varstva človekovih pravic si ne znam predstavljati ob množicah brezposelnih, lačnih, zatiranih, brezpravnih in sploh deprivilegiranih ljudi in ob peščici vse bolj bogatih milijarderjev oziroma multinacionalk.

Glede na to, s čim se pretežno ukvarjam, to je kriminalitetna politika, pa mislim, da je ogrožen korpus pravic predvsem na področju delitve oblasti, in sicer zato, ker tretja veja oblasti, to je sodstvo, vedno bolj postaja instrument, ki ga vladajoča politika uporablja za to, da poskuša z njim reševati gospodarske, socialne in vse druge probleme, ki bi jih morala reševati z drugačnimi sredstvi. Na primer, da ne bom preveč abstrakten: namesto da bi problem bančnih lukenj reševali z bančno-finančnimi in gospodarskimi ukrepi, ga rešujejo s policijsko-tožilskim raziskovanjem, kdo je kriv. Dolgih čakalnih vrst v zdravstvu se ne rešuje s stvarnimi posegi v sistem, ampak s tem, da se išče nekega strojnika, ki mu je uspelo pridobiti nekaj zdravnikov, da so za denar vzeli ljudi mimo vrste. To seveda ni lepo, žal pa kazenski pregon tega posameznika nič ne pripomore k zmanjšanju čakalnih vrst.

Takšnemu reševanju problemov ekonomije, zdravstva in drugih področij pravim instrumentalizacija pravosodja za čisto druge namene. Pravosodja nimamo zato, da bomo z njim reševali ekonomske, socialne in politične probleme, pač pa zato, da bodo ljudje varni pred tatovi, nasilniki, goljufi in podobnimi nepridipravi, in zato, da jim ne bo sodila ulica pa načelu linča, temveč neodvisno in nepristransko sodišče, ki si bo prizadevalo, da bo izrečena sodba zakonita, pravno pravilna in pravična.

 Sodstvo je ogroženo. Ogroženi sta njegovi elementarni lastnosti. Neodvisnost in nepristranskost. Ogroženi sta zato, ker si vse politične sile – ali vsaj velik del političnih sil – prizadevajo, da bi ga spremenile v svoje orodje. Poglejte najbolj svež primer: kandidat za vrhovnega sodnika Aleksander Karakaš. Na parlamentarnem odboru ga zavrnejo zaradi tega, ker je sodil v zadevi Kangler. Sodba je bila namreč razveljavljena. Pri tem obstajata dva problema. Prvi je zelo širok. Kako lahko komu pride na misel, da bo zaradi konkretne odločitve sodnika parlamentarna veja oblasti preprečila, da bi mož postal sodnik vrhovnega sodišča? Drugi problem je, da Karakaš, ki je bil odličen študent in sodeluje v pedagoškem procesu na pravni fakulteti v Mariboru, objavlja strokovno brezhibne članke. Jaz se z vsemi njegovimi pogledi ne strinjam, vendar ni nobenega dvoma, da je kvalificiran za položaj vrhovnega sodnika. Zaustavila ga je politična odločitev.

 Ne, ni. Nekateri pa poskušajo narediti vse, da bi iz njega naredili politično institucijo. Proti temu se vedno znova odzove Branko Masleša, ki je pravkar odšel s položaja predsednika sodišča. Ves čas se brani pred tem, da bi njega, vrhovno sodišče in sodstvo spremenili v instrument. Meni to pojasnjuje, zakaj je med vrhovnimi sodniki tako malo interesa za zasedbo mesta predsednika.

 Ne. Položaj na srečo ni podoben. Mi živimo v evropskem sistemu, ki med drugim goji tudi vlogo neodvisnega sodnika. Z začudenjem opazujem ta boj v ameriški politiki, kjer predsednik imenuje člane vrhovnega sodišča, ki je obenem tudi ustavno sodišče. Od politične usmeritve predsednika je odvisno, kakšnega sodnika bo imenoval in kako ga bo obravnaval parlament. Rezultat je begajoč. Nekaj časa imate ameriško vrhovno sodišče, ki je zelo napredno, potem pa dobite vrhovno sodišče, ki je skrajno nazadnjaško. Zakaj bi bilo to dobro? O tem veliko razpravlja Matevž Krivic. Njegova misel je, da bi moralo slovensko ustavno sodišče imeti samo osem članov, ne pa devet. Imeti bi moralo štiri leve in štiri desne sodnike. Meni se zdi to v nasprotju z načelom delitve oblasti, katerega bistven sestavni del je neodvisno in, poudarjam, nepristransko sodstvo. Takšno sodstvo pa je pogoj sine qua non za spoštovanje in varovanje človekovega dostojanstva in njegovih pravic, še posebej na področju kaznovalne represije, kjer so te vrednote po naravi stvari najbolj ogrožene.

 Tako mora biti.

Bil bi zelo vesel in zadovoljen, če bi vam lahko brez vsakega razmišljanja odgovoril pritrdilno. Žal pa to ni mogoče. Izkušnje nam govorijo, da je bila v nekaterih nedavnih zelo vidnih in razvpitih zadevah odločitev odvisna od tega, kam spada kakšen sodnik. In tu ni šlo samo za nazorsko prepričanje, marveč včasih tudi za banalno politično in celo strankarsko pripadnost. Glede na to, da spoštujem nekatere najvišje organe naše države, med njimi tudi ustavno sodišče, in si prizadevam, da ne bi krnil njihovega ugleda, sem strokovno oceno ene izmed odločb tega sodišča objavil samo v strokovni literaturi, in še to po tem, ko je bila zadeva zaključena in ko bi moje kritično stališče lahko imelo samo teoretične posledice.

 Mislim, da to za družbo ni in ne more biti zdravo, če bi seveda želeli živeti v demokratični pravni državi. Za avtokrate in njihove privržence, ki si na vse mogoče načine, tudi z uličnimi demonstracijami, prizadevajo polastiti se sodstva, je moje stališče seveda nesprejemljivo.

 Poglejte. Odgovoriti je treba na vprašanje, ali je neka zadeva pravni problem, ali pa je problem dejanskega stanja. Sodniki za nekaj, kar je dejansko jasno in razvidno vprašanje, odločijo, da je pravno vprašanje, zato da lahko sploh odločajo. O dejanskih vprašanjih namreč ne smejo odločati. Dejansko vprašanje prekvalificirajo v pravno vprašanje in ga postavijo kot problem zakonitosti zato, da lahko presodijo. Odločitev je povezana s svetovnonazorskimi pogledi, ki vzpostavijo sprevrženo logiko, da pridejo do cilja.

Da. Ker se je vmešala svetovnonazorska vrednostna kategorija, namesto pravne logike.

To temelji na naših pričakovanjih, na naših prepričanjih. Človekove pravice se lahko samo še širijo, ne smemo jih ožiti. Sodno varstvo človekovih pravic bi moralo biti v preprečevanju oženja. Veljati bi moralo, da pridobljena pravica ne more biti več ukinjena ali odpravljena. Prelaganje odgovornosti na referendum, češ naj odločijo ljudje, je demagogija. Veste, kadar neki politični sili z nekim stališčem ne uspe ali ga ne more izpeljati na parlamentarnih forumih, zahteva referendum. Domneva, da so ljudje dovolj jezni in siti politike in da bodo vedno glasovali proti politiki vlade. Takšen je populističen pogled na svet. Kdor misli drugače, ne gre glasovat, najbolj goreči privrženci pa vedno pridejo na volišča.

Kraljevino Jugoslavijo sem doživljal kot otrok in mladoletnik. O njej sem veliko slišal, da je slaba in skorumpirana. Jasno mi je bilo, da bo narodnoosvobodilno gibanje imelo dva smotra. Prvi je bilo izgon okupatorja in osvoboditev, drugi pa je bil sprememba režima.

V osemdesetih letih sem bil še bolj nezadovoljen.

Za zelo kratek hip sem bil zadovoljen.

Lahko vam govorim samo o svojih osebnih izkušnjah. Kje sem začel? Leta 1956 sem pisal doktorsko disertacijo z naslovom Kriminalitetna politika socialistične družbe. Kakšna bi morala biti? Leta 1966, po odstavitvi Rankovića, ko smo nekateri verjeli, da je to začetek konca policijske države, smo imeli velik vsejugoslovanski zbor kazenskih pravnikov, na katerem sta imela glavni referat predsednik kazenskega senata vrhovnega sodišča Jugoslavije in zvezni javni tožilec. V uvodu svojega referata sta povedala, da sta veliko idej in zamisli povzela iz Bavconove disertacije. Tam sem med drugim napisal, da je smisel socializma v tem, da vzpostavi v resničnosti vse človekove pravice, ki so bile že priborjene v zgodovini, in da hkrati razvija nove ekonomske in socialne pravice. Zame je bilo samoumevno, da socializem sprejema vsa pravila, ki so že veljala na področju kriminalitetne politike, denimo, da je kazenska represija zgolj poslednje sredstvo družbe in države, da je represija v bistvu zlo in da je treba zlo zelo racionalno in varčno uporabljati.

Leta 1957 sem dobil štipendijo francoske vlade za študij na Centre Europeene Universitaire de Nancy. Tam so nas seznanili z evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Konvencija je za mene postala kriterij. Sam nikoli nisem ravnal provokativno, z zaletavanjem v zid. Kot merilo, ki je umevno samo po sebi, sem jemal evropsko konvencijo. Kjer je bila kršena, sem kršitev napadel z argumenti, ki izhajajo iz nje. K temu je spadal boj za odpravo smrtne kazni v Jugoslaviji, boj za omejitev policijskih pooblastil in ne nazadnje boj za uvedbo in spoštovanje minimalnih pravil Združenih narodov za ravnanje z osebami, ki jim je odvzeta prostost.

Boriti se je bilo treba z mentaliteto, ki pravi, češ, imamo delikt in zdaj je treba na vsak način najti storilca. Napisal sem celo vrsto člankov o takšnih vprašanjih, potem pa sem na začetku osemdesetih let sodeloval v raziskavi o dachavskih procesih, ki sem jih razglasil za največji faux pas prejšnjega režima na tem področju. Povozili so osnovno pravilo, da v pravosodju cilj ne opravičuje sredstev. Napisal sem, s sodelovanjem prof. Kobeta, prof. Pavčnika in prof. Beleta, tudi knjigo o kazenskopravnem varstvu države ali političnem deliktu. Izšla je v hrvaškem in slovenskem jeziku.

Na Slovenskem do leta 1976. Pučnik je bil obsojen v začetku šestdesetih let, potem nekaj časa ni bilo kakega večjega političnega procesa, tega leta pa so obsodili Franca Miklavčiča in Viktorja Blažiča. To je bil zadnji mahljaj z repom policijske države. V Sloveniji po tem ni bilo več političnih procesov. V drugih delih Jugoslavije je bilo drugače, posebej v začetku osemdesetih let, ko je vojska začela kazensko pravo uporabljati za utrjevanje bratstva in enotnosti, kot so temu tedaj rekli.

Pojem političnega delita ima v teoriji dva pomena, ožjega in širšega. V širšem pomenu je to vsak dejanski ali tudi verbalni napad na veljavno državno in družbeno ureditev. V to zvrst spadajo zlasti veleizdaja, ki se je v prejšnjem kazenskem zakonu imenovala kontrarevolucionarni napad na družbeno ureditev, sovražna propaganda in še nekaj kaznivih ravnanj, ki pa so jih redkeje uporabljali. V omenjeni knjigi so vsa ta dejanja analizirana teoretično, prof. Bele pa je prikazal sodno prakso glede teh dejanj.

Ne vsa. To vlogo je opravljal verbalni delikt po 133. členu kazenskega zakona, ki je opredeljeval sovražno propagando. Do leta 1960 je imel člen enako besedilo kot švicarski kazenski zakonik. Takrat pa so naredili zakonsko spremembo in dodali še besedilo: ... ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje itd.

Da, besedilo, ki sem ga pravkar navedel, je bilo raztegljivo kot harmonika.

Natanko tako. Sam se samo čudim, da do zdaj še niso uporabili, vsaj ne vseh, kazenskopravnih in represivnih instrumentov, ki so jih uporabljale avtoritarne države pri ljudeh, ki so bili kakorkoli drugačni. Ali zato, ker so peli drugačne pesmi, ali ker so nosili drugačne obleke itd. Vsi so bili in so seveda tudi zdaj pod nenehnim nadzorom politične policije. Vsake toliko nekoga pridržijo, včasih utemeljeno, včasih pa samo zato, da zastrašijo druge. Ko že govoriva o ukrepih države zoper njene vsakokratne sovražnike, si ne morem kaj, da se ne bi spomnil najbolj preproste in najbolj učinkovite rešitve: da vse sumljive ljudi zapreš v koncentracijska taborišča. Tako so ravnali vsi trije avtoritarni režimi, toda tudi država, ki je domnevna nosilka svobode in demokracije, Združene države Amerike, je leta 1942 tako naredile z japonskimi državljani po japonskem napadu na Pearl Harbour.

Seveda. Imamo posebno mednarodno konvencijo Združenih narodov proti mučenju. Prepoved mučenja je zapisana v mednarodnem paktu o človekovih pravicah in evropski konvenciji o človekovih pravicah. Pri tem si ni treba nič izmišljati. Vse je zapisano. S pravnega vidika je prepoved mučenja zavarovana z vseh koncev in krajev.

O tem bi bilo mogoče koristno obširneje govoriti. Pred nekaj leti je bil v Nemčiji na mizi predlog, da naj bo sicer izjemoma, a vendarle, dovoljeno mučenje, če je le tako mogoče rešiti na primer ugrabljenega otroka. K sreči je bil zavrnjen. Je pa res, da je skušnjava za preiskovalce hudih kaznivih dejanj in zdaj še posebej terorizma zelo močna.

Morda vam lahko o tem kaj pove anekdota. S profesorjem Petrom Kobetom sva bila velika nasprotnika mučenja. On je bil procesualist, jaz pa materialist, predavala sva tudi na policijski šoli in veliko pisala o tem. Potem smo se nekega dne srečali s tedanjim šefom slovenske policije in nama je dejal: »No, vidva profesorja, povejta mi, kaj naj naredim. Imamo nekoga, za katerega vemo, da je šef mamilarske bande in da vse ve. Ni mali prodajalec, ampak šef, ki pozna celo strukturo in piramido. Kaj naj naredim? Molči kot grob. Ali naj ga dam na muke?«

Dragi tovariš, niste se obrnili na pravi naslov. Midva vam lahko samo ponoviva, kar sva vam že predavala, da je mučenje absolutno prepovedano po domačih in po mednarodnih pravnih normah. Kaj boste vi naredili, pa je vaša stvar in vaša odgovornost.

Tako je. Sem fundamentalist, čeprav ima ta izraz slabšalen pomen, in sem to tudi pri nasprotovanju smrtni kazni in dosmrtnemu zaporu. Ena najpomembnejših človekovih pravic je pravica do življenja. Državi ni treba človeku vzeti življenja. Na voljo ima dovolj drugih represivnih sredstev, s katerimi se lahko odzove. Odvzem življenja je eno najhujših kaznivih dejanj. Med argumenti zoper smrtno kazen naj tu navedem samo to, da dejanje, ki ga na eni strani razglasimo za najhujše, na drugi strani razglasimo za utemeljeno in upravičeno, če ga stori država. To je protislovno. Poleg kopice načelnih ugovorov zoper smrtno kazen je tukaj še praktičen razlog. To nič ne pomaga. Če država v svoji obrambi poseže po tem sredstvu, potem je na drugi strani naredila heroje. Vzpostavila je mit. Naredila je možnost, da bodo usmrčenim postavljali spomenike. Na mestu ustreljenega ali obešenega storilca dobite pet novih, ki so pripravljeni na isto. To je zgodba o mudžahidih. Toda tudi zanje velja pravo in treba je vedeti, da se kršitve temeljnih načel prava rade maščujejo in povrnejo kot bumerang.