Po mestu je v tistih letih krožilo nešteto podobnih pravljičarskih anekdot o razposajenih Olimpijinih mladcih. Markova odvisnost od iger na srečo je bila tako le ena izmed ponavljajočih se zgodb o do tedaj še ne videnem košarkarskem talentu, ki je, ali pa še bo, šel v nič, ker je bila telesu, do zadnje mišice izklesanemu za veličastno kariero v NBA, po nesrečnem naključju pripeta glava, nezmožna igranja v tretji slovenski ligi Vzhod. Tako so mnogi odpisali tudi Marka, sploh po tistem, ko so Žarka Đurišića po zgolj nekaj mesecih vodenja Olimpije odslovili in se je lahko nadarjeni mladenič iz Zasavja vrnil nazaj k svojim ljubljenim ruletam.
Dobrih dvajset let pozneje se je Marko Tušek znašel točno tam, kamor so ga v mislih postavljali tisti, ki so ga leta 1996 že odpisali. Obubožan živi v maminem stanovanju v Hrastniku in upa, da bo dobil kakšno takšno službo. Zaradi neplačevanja preživnine za svojega sina je obsojen na pogojno kazen petih let in se je komajda izognil zaporu. Za zdaj.
A za to, da te dni o njegovi žalostni zgodbi tabloidno pišejo tako resni mediji kot tabloidi, je pravzaprav krivo le to, da se je v teh dvajsetih letih Marko Tušek izneveril pričakovanjem skeptikov in da mu je v nasprotju z mnogimi podobno nadarjenimi mladimi fanti, ki so v začetku devetdesetih let burili domišljijo navijačev in jih navdajali z upanjem, da se bo slovenska košarka kmalu zavihtela v sam svetovni vrh, uspelo ustvariti izjemno košarkarsko kariero, v kateri je igral za številne klube doma in v tujini ter zaslužil približno dva milijona evrov. Ki jih je zaigral do zadnjega centa.
Marko Tušek je žal le ena izmed številnih norih, podivjanih mladih glav iz časov ustvarjanja Sagadinove in Lorbkove Olimpije, na neki način tipičen proizvod nekega povsem zgrešenega sistema vzgoje mladih igralcev, ki je v slavnih devetdesetih spisal številne neslavne zgodbe. V tistih časih, ko je imel predsednik države svoj stolček v tivolski Hali in so ob njem na tekmah proti Barceloni in Panathinaikosu kot po pravilu sedeli direktorji največjih državnih podjetij, ki so sponzorirala naše sanje o veliki, evropski Olimpiji, v tistih nepozabnih »ima se, može se« časih, so namreč nadarjene mladeniče že v rosnih košarkarskih letih, včasih kar pri dvanajstih, trinajstih letih, izpisali iz šol, da so se lahko v celoti posvetili košarki (nekatere so pripeljali iz tujine, da so bili lahko še bolj izgubljeni).
Pri čemer pri Olimpiji niso imeli, kakor imajo to urejeno največji evropski klubi, svojih internatov in šol in pedagogov, temveč so bili nadarjeni izbranci v najbolj občutljivih pubertetniških letih pogosto prepuščeni sami sebi oziroma pedagoškim talentom svojih trenerjev (naši trenerji, še posebej tisti, ki imajo opravka z otroki, pa vsaj po mojih izkušnjah niso nujno nadarjeni pedagogi). In potem so se čudili, da so številni vrhunski talenti drug za drugim zaključevali svoje športne poti, še preden so se te začele. Za to, da so bili vsi ti fantje ob tem še neizobraženi in zunaj košarkarske dvorane nezaposljivi ter na neki način nesposobni za življenje, pa se ni nihče čutil niti najmanj odgovornega.
Danes se sodnica ljubljanskega okrožnega sodišča z vso pravico jezi na neodgovornega in nezrelega Marka Tuška, ki bi pri enainštiridesetih letih rad krivdo za nezadostno skrb za svojega sina otročje zvalil na vse in še svet ter se, zaradi nastopanja za slovensko košarkarsko reprezentanco, skliceval še na zasluge za narod. Marko je nedvomno kriv za svoje zavoženo življenje, kakor je tudi kriv za to, da v vseh teh letih ni zmogel zbrati moči in se ozdraviti svoje odvisnosti (in ja, govor je o odvisnosti, in ne, kakor so to s tabloidno površnostjo zapisali na portalu javne televizije, o vdajanju strastem igralništva). V tej zgodbi on vsekakor ni žrtev in izrečena mu kazen je pravična, a njegova zgodba med drugim razkriva tudi temno plat slovenske košarke in športa na splošno.
Čeprav se je sistem od začetka devetdesetih do danes spremenil, pa v želji po hipnem uspehu in še posebej zaslužku, ki ga uspeh prinaša, mnogi mladi nadobudneži in tudi njihovi starši še vedno pozabljajo, kako pomembno je, če želiš postati resnično vrhunski športnik, da se iz otroka razviješ v zrelo odraslo osebnost. In kako ključno vlogo pri tem odigra šola.
Tako ključno pravzaprav, da je celo Žarko Đurišić, z vsemi svojimi plečatimi črnogorskimi dvojniki na vratih ljubljanskih igralnic, nezadosten nadomestek zanjo.
