Ob desetletnici naše države.
V soboto dne 1. decembra obhajamo desetletnico, odkar so se združili Slovenci, Hrvatje in Srbi v skupno državo — Jugoslavijo.
Kdor ve na eni strani, kaj so Nemci nameravali z nami, če bi zmagali, na drugi strani pa, kako se godi ubogim primorskim Slovencem, potem nas ob desetletnici Jugoslavije navdaja čuvstvo najiskrenejše hvaležnosti do božje Previdnosti, ki vodi tudi narode, čuvstvo resnične ljubezni do naše skupne domovine, kjer smo v okviru zakonov vendarle svobodni ljudje na svobodnih tleh. (…)
Že do vojne je bil Slovenec v Avstriji državljan druge vrste. Njegova dolžnost je bila samo davek plačevati, imel je pravico do črnega kruha, če ga je dobil – bel kruh je smel jesti samo tujec. Kdo je upravljal vse višje službe v Sloveniji – v politični upravi, pri sodniji, financi, železnici itd. Povsod Nemec in zopet Nemec. Celo okrajni glavar je bil razen par prav redkih izjem redno Nemec. Vso industrijo je zopet imel v rokah samo Nemec, Slovenec je bil samo preprost delavec, do voditelja oddelka se je že težko priboril. (…)
Vendar pa smo prepričani, da je doba desetih let v tem oziru že veliko izpremenila: Slovenec v svoji državi, v kateri biva, ne gleda več srednjeveške graščine s tlačani, temveč lasten dom, katerega ugled in prospeh mu je prav tako pri srcu kot domača hiša.
Domoljub, 26. novembra 1928
Deset let!
Kratka doba je to, prav kratka! Ampak vendar nam uhajajo spomini nazaj, na jesenske dni leta 1918.
Takrat je bilo konec krvavega svetovnega klanja in konec štiriletne lakote. Iz milijonov grl se je razlegala po svetu visoka pesem miru. Pozabljeno je bilo v hipu vse trpljenje, oči vseh pa so zrle v boljšo in srečnejšo bodočnost.
Tudi Slovenci smo zrli tedaj v duhu pred seboj novo srečo, novo blagostanje, nov napredek. S sladkimi upi nas je polnila že majniška deklaracija, s še večjimi upi pa razpad Avstrije in snovanje nove države, v kateri smo upali skupaj s svojimi brati zgraditi si skromen, toda lep in udoben pa svoboden dom, v katerem bi lahko razvili vse svoje sile in vso svojo delavnost.
Takšni smo prihajali pred 10 leti v novo državo mi, nevedni in neizkušeni politični otroci… Prišli nismo v novo državo ravno praznih rok, ampak smo prinesli s seboj tudi prav lepo doto – svoje nekdanje deželno premoženje!
Danes, ob deseti obletnici svečanega »ujedinjenja in osvobojenja« pa nas obhajajo nad vse žalostne misli — misli, ki jih rodi le razočarano srce in ogoljufano poštenje.
Mi smo prihajali kot bratje, a prišli nismo med brate! To čutimo in vemo danes, po desetletni težki preizkušnji pač vsi in ta zavest je bridka!
Danes, po 10 letih skupnosti, leži Slovenija bolj na tleh, kakor je ležala v najhujših časih svoje zgodovine. Državna uprava, ki bi morala enako skrbeti za vse dežele in deželam vračati vsaj en del tega, kar dajejo dežele državi v obliki davka, za Slovenijo in za njene potrebe ne kaže nobenega razumevanja. Beograd vidi le sebe samega in svoje znane porodice in svojo čaršijo in svoje cincarje, za vse ostale dele države pa je slep in gluh. Včasih je državna uprava gradila tudi v Sloveniji vsaj svoja uradna poslopja – danes ne vidimo tega. (…)
Kamorkoli se oko ozre, nikjer ne vidi drugega kot žalost in beračijo in še tako pazljivo uho ne sliši drugega kot tarnanje in – kletvine. Da, kletev – te slišimo po 10 letih več kot dovolj!
Takega razdejanja in takega uničevanja l. 1918. nismo pričakovali. (…)
Ko bomo dosegli svoj svobodni dom, tisti dan bomo praznovali z veseljem in z radostjo v srcu, obletnica 1. decembra pa za nas žalibog ni nikak povod za praznovanje. Zato bomo ostali ta dan mirni, naša srca pa bodo žalostna. In to po vsej pravici!
Kmetski list, 28. novembra 1928
Ob desetletnici ujedinjenja
Deset let je poteklo, odkar je bilo v Beogradu slovesno proglašeno ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno narodno državo. Vse oči so bile tedaj uprte v Beograd, z navdušenjem so pozdravljale množice akt tedanjega regenta Aleksandra, s katerim je proglasil ujedinjenje, in nade, ki smo jih takrat gojili, so bile velike.
Dobili smo svojo narodno državo, v kateri smo mislili, da bomo dobili z gotovostjo vse pravice, narodne in socialne, ki gredo vsakemu državljanu v moderni in demokratični državi.
Rešili smo se stoletnega suženjstva pod tujo dinastijo in nemško premočjo in postali smo samostojen državen narod. Kot dobri državljani praznujemo v svojih srcih praznik desetletnice osvobojenja, ker vemo, da je Jugoslavija potrebna, čeprav nismo zadovoljni z njeno ureditvijo in razmerami v njej tako, kakor bi želeli in kakor smo vse to pred desetimi leti pričakovali. (…)
Slovenski narod, 30. novembra 1928
