Narava je dobrohotna: človeka je opremila z očali posebne vrste. Slika, ki mu jo ta očala dajejo o lastni osebi, mu je po večini naklonjena, četudi za ceno objektivnosti. Gre za dragocen korekcijski pripomoček, ki zmehča ostre robove stvarnosti, kakšno zoprno stvar prikrije, predvsem pa svetleje prikaže pomen lastnega prizadevanja in dosežka.
Ker očala te vrste uporabljamo vsi in ker včasih ne gre drugače, kot da slike, ki jih vidimo, soočimo, nastanejo težave. Prihaja do špetirjev, zamer, užaljenosti itd. – pojav lahko spremljamo v različnih socialnih okoljih, od vrtca do doma starejših občanov.
Dober primer je univerzitetno okolje. Povprečen karierni znanstvenik je v samoevalvaciji zelo podoben povprečnemu moškemu, ko ta ocenjuje veščino sebe kot ljubimca: oba sta prepričana, da sta nadpovprečna. V kolektivih, kjer je velika večina članov globoko prepričana o svoji nadpovprečnosti, so trenja neizogibna. Posameznik dobi vtis, da bi mu glede na zasluge pripadalo več, problem pa je v tem, da enako zase mislijo tudi preostali.
Vse to ni nič novega – kot vselej lahko tudi tu opozorimo na spoznanja in izkušnje starih. V predavanju Znanost kot poklic (1917) si Max Weber zastavi vprašanje, kako obvarovati rodove znanstvenih novincev pred trpkimi razočaranji, ranjenim samoljubjem in deziluzijami, ki jih bo prinesla poklicna pot. Weber predlaga, da se novince ob vstopu na univerzo vpraša: »Ali mislite, da boste zdržali, ko bodo leto za letom prosperirali povprečneži, ne da bi ob tem sami postali zagrenjeni in pokvarjeni?« Novinci bodo seveda brez izjeme odgovorili, da bodo zdržali, saj »ljubijo svoj poklic«. Ob tem Weber lakonično navrže, da je vsem tem zatrdilom navzlic le pri redkih doživel, da so jo odnesli brez »resne notranje škode«.
O zdrahah v univerzitetnem okolju naj povem še tole. Gostoval sem na tuji raziskovalni instituciji, s katero smo bili podpisali nekakšen sporazum o pedagoškem in raziskovalnem pobratimstvu. Lepo so me sprejeli in se angažirali okrog mene tudi zunaj kurikula: peljali so me v prijetno gostilno in mi pokazali nekatere lokalne znamenitosti. Ogledi znamenitosti mi sicer presedajo, a sem takten, rahločuten človek, zato sem potrpel in ob ogledih izkazoval živahno, čeravno hlinjeno zanimanje.
Sicer pa sem kmalu zaslutil, da na oddelku, kjer gostujem, vlada žalostna nesloga. To mi je potrdil tudi moj gostitelj, profesor H. Pripovedoval mi je o razmerah na oddelku in o kolegih profesorjih A. in B., ki da sta sprta. Razlog za spor je tale: profesor A. je prepričan, da je profesor B. v znanstvenem pogledu ničla. Toda B. je prav nasprotnega mnenja: prepričan je, da je ničla A. »In tisto, kar je pri vsem še posebno zanimivo, dragi kolega,« me je H. zaupljivo prijel za laket, »je to, da njuni stališči sploh nista disjunktivni – v bistvu imata prav oba.«
Institucija, ki mi je nudila gostoljubje, sicer pripada krogu institucij zahodnoevropskega tipa, kjer gojijo strpnost in spore rešujejo na kultiviran način. Vodstvo si na različne načine prizadeva za večjo složnost in povezanost zaposlenih. Med drugim posegajo po specifični iznajdbi gurujev sodobne psihologije dela, tako imenovanem teambuildingu. To pomeni, da morajo profesorji občasno plezati po vrveh in splavariti po hitrih vodah, saj naj bi dih avanture menda krepil ekipni duh in sposobnost ter voljnost članov kolektiva za sodelovanje in kolegialnost.
Sam menim, da je to nesmisel. Teambuilding lahko približno toliko krepi kolektiv in ustvarja pristno tovarištvo, kot lahko sveče, šampanjec in čipke prebudijo usahlo ljubezensko strast (naj na tem mestu izrazim svojo skepso glede navedb revije Cosmopolitan).
Ker sem prepričan, da teambuilding ni primerno in zadostno sredstvo za gašenje zdrah in blaženje poklicnih nezadovoljstev, predlagam naslednje. Preizprašati moramo svoj pogled na svet in s tem tudi svoje razumevanje nekaterih vlog, kot so vloga voznika, vloga ljubimca in vloga znanstvenika. Kdo je voznik? To je oseba, ki upravlja s strojem, da bi prišla iz kraja A v kraj B. Zakaj bi bilo tako imenitno, če je pri tem spretna? Zakaj bi se za božjo voljo vznemirjali, če so na svetu ljudje, ki domnevno bolj vešče od nas sučejo krmilni mehanizem tega stroja?
In zakaj bi bilo tako pomembno biti nadpovprečen ljubimec? Navsezadnje vemo, za kaj gre: za nekakšno ponavljanje hecnih gibov!
In končno, vloga znanstvenika. Če verjamemo razmislekom Nikolajeviča Tolstoja v njegovi zreli dobi, je smiselnost znanosti vprašljiva. Znanost nas zalaga s preobiljem bolj in manj berljivih člankov, ni pa sposobna odgovoriti na dve ključni vprašanji: »Kaj naj delamo?« in »Kako naj živimo?« Če nam znanost ne daje odgovorov na ti dve pomembni vprašanji, potem nemara le ni tako usodno biti zgolj povprečen znanstvenik – lahko si oddahnemo.
Če sledimo predstavljeni perspektivi, ki si vzame nekaj distance in ne podlega zakoreninjenim predsodkom in stereotipom, postanejo prestižna vprašanja nadpovprečnosti in zaslužnosti nepomembna. Teambuildingi postanejo odvečno, da, celo smešno in vsega poroga vredno početje, na dušo pa potrka blagodejna spokojnost.
