Münchenski zid
Sedemindvajset let po padcu berlinskega zidu so se v Evropi udomačile nove delitvene pregrade. Zavarovanja prostega pretoka blaga in ljudi so se v evropski migracijski krizi članice EU lotile tudi z gradnjo žičnatih ovir. Toda da bo kriza ljudi privedla tudi do tega, da se bodo od beguncev želeli ločiti z betonskim zidom, je bilo nepredstavljivo. Prav to se je zgodilo v okrožju Neuperlach v bavarski prestolnici München. Ob azilantskem domu za 160 otrok brez spremstva, ki ga še gradijo, so po pritožbah bližnjih občanov, da bo treba bolje poskrbeti za protihrupno zaščito, postavili protihrupno ogrado. Povedano po domače – na dolžini sto metrov so postavili štiri metre visok zid, torej prav toliko visok zid, kot je bil tisti, ki so ga med obema Nemčijama pred 27 leti z največjim veseljem porušili. Šest lastnikov bližnjih hiš je namreč po razgrnitvi prvotnih načrtov, po katerih naj bi v nastajajočem azilantskem domu nastanili 200 odraslih beguncev, na sodišču vložilo tožbo proti gradbenemu dovoljenju. Šele po dveh letih se je sodba razpletla in sodišče je mestu naložilo postavitev protihrupnega zidu. Ko je bil ta postavljen in se je za nov gradbeni dosežek razvedelo po mestu, je bilo ogorčenje popolno. Nemudoma se je razvnela ostra razprava, ali je ta zid res nujen. Münchenske oblasti, ki so zid zgradile po odločitvi sodišča, so gradnjo zagovarjale s tem, da so zgolj sledile navodilom sodnikov. Bližnji sosedi novega azilantskega doma so najprej zahtevali kar 4,5 metra visok zid, a se je sodišče odločilo za »kompromis«: zid bo visok le štiri metre in njegovi robovi bodo zavihani navznoter, tako da se bo hrup odbijal nazaj k azilantskim otrokom.