Trenutno je vlada – in davkoplačevalci z njo – razpeta med dve temeljni okoliščini: prvič, z zdravniki je za ceno prekinitve njihove stavke (še pred interpelacijo) podpisala »mirovni« sporazum, katerega še vedno nejasno vsebino in izvedbeno tehnologijo zavrača tako polovica vlade kot tudi preostali del javnega sektorja; in drugič, že zaradi drugih dejavnikov vlada nima sklenjenega podobnega sporazuma o lajšanju varčevalnih spon pri plačah javnih uslužbencev, po dogovoru z zdravniki pa bo do njega v prihodnje skoraj nemogoče priti. Skupni imenovalec obeh postavk je dejstvo, da v državi velja enoten plačni sistem v javnem sektorju, ki je vir vseh konfliktov, ker je notranje nekonsistenten, povrhu vsega pa obremenjen s kriznimi zujfovskimi varčevalnimi ukrepi na eni in s skrajno limitiranim državnim proračunom na drugi strani.
Dogovor, ki bi prekinil še vedno zamrznjeno zdravniško stavko, vnaprej preprečil potencialen upor preostalega dela javnega sektorja in državi omogočil, da zadiha, bi lahko bil naslednji: da se premier Miro Cerar skupaj s šefoma koalicijskih strank dogovori s prvakoma obeh najbolj vpletenih sindikatov (Konradom Kuštrinom in Branimirjem Štrukljem), da bodo s skupnimi močmi v šestih mesecih pripravili nov plačni sistem v državi in ga umestili znotraj nesrečnega fiskalnega pravila ter s tem ukinili za današnji čas povsem nesmiselna varčevalna določila Janševega Zujfa – v vmesnem času pa se vse grozeče akcije delojemalske strani zamrznejo in ustavijo. Za to je šest mesecev dovolj, četudi bi na koncu prišli do nemškega modela, v katerem se na trgu bolj iskani poklici, kot je recimo prav zdravniški, lahko izločijo iz sistema.
Če odmislimo reakcijo sindikatov na tak morebiten predlog in predpostavimo, da jih je z razumnimi argumenti mogoče prepričati v smiselnost početja, ostaja brez odgovora vprašanje na vladni mikroravni: ima Cerarjeva ekipa sploh človeka, sposobnega pripraviti tak koncept in ga udejanjiti? Nismo prepričani. Če kaj, lahko vnaprej zatrdimo, da minister za javno upravo Boris Koprivnikar, zagovornik »zelene digitalne Slovenije«, mož »v oblaku«, daleč od realnega sveta, tega ne zmore. Od predhodnika Gregorja Viranta, avtorja na videz simpatičnega, a na koncu povsem zavoženega enotnega plačnega sistema, se precej razlikuje (na slabše) po obsegu znanja, sposobnosti vodenja in realizacije projektov ter tudi po političnih spretnostih. Koga drugega za to pa v vladi tudi ne vidimo. Zato lahko na takšno priročno, praktično in politično modro ter izvedljivo rešitev pozabimo.
Da se vlada problema s sindikati ne namerava niti resno lotiti, dokazuje tudi sredina izjava premierja Cerarja, da bo vlada obravnavo sporazuma s Fidesom zaradi upora Štrukljevih sindikatov preložila, dokler se sindikati ne dogovorijo med seboj. To stališče spada med večja politična pobalinstva zadnjega časa: vlada se, tudi če se noče, mora ukvarjati z zahtevami 165.000 javnih uslužbencev, pa kakršnekoli te že so, na drugi strani pa nereševanje tega spora pomeni, da vlada – ker se sindikati sami, logično, ne nameravajo in ne bodo o ničemer dogovorili – potiska državo (in državljane) v potencialno splošno stavko in ohromitev.
S tem pa smo pri ključnem problemu sedanje vlade: je ta – ne glede na ugotovitev, ali je res manj kompetentna in uspešna od predhodnih ministrskih ekip – sploh sposobna zmenedžirati konflikt, ki je nastal v razmerju do obeh sindikalnih polov? Je notranje dovolj trdna in koherentna, da zmore ne samo to rešitev, ampak da do konca mandata oddela tudi druge, nič manj ključne projekte, recimo zdravstveno reformo? Dvomimo. Bolj se nagibamo k mnenju, da bo vlada verjetno kljub vsem krizam preživela mandat skoraj do konca (premik volitev s teoretičnega julija na pomlad 2018 sicer ni izključen), da pa ga bo bolj ali manj prevegetirala, ne da bi se resneje lotila za državo in državljane pomembnih zadev.
Cerarjevo koalicijo bi, tudi če bi slučajno uspešno preskočila zdravstveno-sindikalni konflikt, za ovinkom takoj čakal nov notranji spor, za katerim spet stoji ime zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc. Naj spomnimo, da je pred vrati 12. december, ko je stranka DeSUS napovedala zahtevo za njeno zamenjavo, če v javno obravnavo ne predloži zakonskih besedil za reformo zdravstva. Kolar-Celarčeva pa resnih zakonskih besedil, tudi če ne bi bilo zdravniške stavke in posledičnih zapletov, verjetno ni zmožna predložiti v naslednjih dobrih dveh tednih; ta vlak je že zamudila, najkasneje poleti letos. Lahko se tudi zgodi, da zaradi škandala v zvezi z nejasnostmi glede sporazuma s Fidesom sama odstopi še pred 12. decembrom. Verjetno bomo torej ob novem letu že iskali novo zdravstveno ministrico.
In ko bo februarja na kongresu DeSUS udaril še Karl Erjavec z napovedjo premierske kandidature, za katero si je že priskrbel ustrezne ekonomske svetovalce, vmes pa bo priložnost iskal še Dejan Židan, ki mu javnomnenjske ankete kažejo možnost, da lahko njegova SD postane prva stranka na levi sredini, bo politično preživetje do pomladi 2018 skorajda edini še preostali modus operandi sedanje vladajoče koalicije. Za kakršnekoli vsebinske preboje pa je že zmanjkalo časa.
