Trumpova nova ekonomska politika je v bistvu podobna ekonomski politiki nekdanjega predsednika Reagana, saj poizkuša kombinirati ukrepe za oživitev gospodarske rasti, tako na strani ponudbe kot tudi na strani povpraševanja. Ponudbena stran naj bi se okrepila predvsem z velikim znižanjem najvišje davčne stopnje na dohodke prebivalstva (na 33 odstotkov) in znižanjem davka na dohodek podjetij (na 15 odstotkov) ter z ukinitvijo davka na nepremičnine. Povpraševanje pa naj bi spodbudilo močno povečanje infrastrukturnih izdatkov in izdatkov za vojsko. Takšno fiskalno sproščanje naj bi spremljale manj nevtralna denarna politika, ki bi postopno povišala referenčne obrestne mere, deregulacija finančnih trgov ter večja trgovinska zaščita ameriške industrije.
Gre za predpostavko, da bo negativne učinke fiskalne ekspanzije na inflacijo blažila bolj restriktivna denarna politika. Zmanjševanje davčnih bremen bo prispevalo k dvigu produktivnosti in gospodarske rasti, kar naj bi zmanjšalo pritisk na fiskalni primanjkljaj in rast javnega dolga v BDP. Po ocenah analitikov bo učinek davčnih razbremenitev na letni ravni okoli 500 milijard dolarjev, učinek večjih izdatkov pa 150 milijard dolarjev, kar naj bi skupaj prispevalo okoli en odstotek, na letni ravni, k stopnji rasti ameriškega gospodarstva.
Tako postavljen koncept ima nekaj pasti. Domneva, da bo davčno razbremenjevanje imelo neposreden in takojšen učinek na povečanje davčne osnove, se je v preteklosti izkazala kot nerealna. Posledica je bila hitro povečevanje fiskalnega primanjkljaja in javnega dolga. Druga predpostavka, da se bodo infrastrukturni izdatki financirali z javno-zasebnim partnerstvom, saj bodo zasebni investitorji dobili velike davčne olajšave na vloženi denar, zanemarja dejstvo, da v takem konceptu državi sicer ni treba neposredno financirati celotnih projektov, a hkrati izgublja bodoče dohodke iz naložb.
Predvidena davčna reforma gre predvsem v prid najpremožnejšim, saj bi se jim davčno breme od dohodkov zmanjšalo kar za 14 odstotkov, najrevnejšim pa le za 0,8 odstotka. To bo povzročilo zmanjšanje rasti skupne porabe prebivalstva, saj bogati trošijo relativno manj kot revnejši sloji. Trgovinska zaščita ameriških delovnih mest se lahko spremeni v trgovinsko vojno med državami in zmanjšanje ameriškega izvoza. Deregulacija finančnega trga pa posledično vodi v ponovno pretirano špekulativno obnašanje finančnih trgov.
Najverjetnejši scenarij torej kaže, da se bo proračunski primanjkljaj povečal s 3,2 odstotka na okoli 6 odstotkov BDP in hkrati se bodo precej dvignile obrestne mere ameriške centralne banke. To bo povzročilo močno okrepitev ameriškega dolarja, kar bo pozitivno vplivalo na pritok tujega kapitala na njihovo borzo, negativno pa na ameriški izvoz. Kratkoročna pospešitev gospodarske rasti se lahko, gledano dolgoročno, konča s fiskalnimi težavami, opešanim povpraševanjem in poslabšanjem ekonomskega položaja manj premožnih prebivalcev ZDA, če bo prišlo do ukinitve zdravstvene reforme, ki je omogočila vstop v zavarovanje več kot dvajsetim milijonom revnejših prebivalcev.
Posledice ekonomske politike nove ameriške administracije za območje evra so torej lahko znatne in ne nujno pozitivne. Na kratek rok lahko krepitev dolarja sicer pomaga izvozu iz Evrope, predvsem iz njenih industrijsko močnih držav, vendar le, če ne bo prišlo do neposrednih trgovinskih omejitev s strani Amerike zaradi zaščite njihove industrije. Istočasno pa pomeni močnejši dolar pritisk na odtok kapitala iz Evrope na ameriško borzo in torej povečanje cene zadolževanja na evropskih finančnih trgih. Povečana negotovost v mednarodnih odnosih lahko močno poveča stroške za varnost v Evropi, posebno če bo financiranje Nata v večjem obsegu v domeni evropskih članic. Vse to bo negativno vplivalo na fiskalno situacijo in na gibanje deleža javnega dolga v BDP v državah območja evra.
Če bo ekonomska politika v območju evra ostala nespremenjena, kar bi pomenilo dosledno upoštevanje sedanjih fiskalnih pravil, se bodo kratkoročni pozitivni učinki močnejšega dolarja na evropski izvoz spremenili v negativno spiralo prehitre fiskalne konsolidacije in ponovne ustavitve gospodarske rasti. Zato je uveljavitev nove ameriške ekonomske doktrine opozorilo nosilcem ekonomske politike v območju evra, da morajo reagirati hitro in se prilagoditi novi stvarnosti. Ustrezen odgovor so lahko spodbude za nov investicijski cikel v Evropi z močno vlogo javnih investicij v infrastrukturo, znanje in tehnologijo. Fiskalna konsolidacija pa ne sme biti končni cilj, temveč le ena od omejitev, ki morajo podpirati končni cilj, ki je vključujoča in vzdržna gospodarska rast in razvoj.
Prvi skromni znak za spremembo koncepta ekonomske politike je nedavni papir evropske komisije, ki govori o potrebi po bolj ekspanzivni fiskalni politiki v naslednjih letih na ravni območja evra glede na predvidena gospodarska gibanja v Evropi in v svetu.
