Tretjega novembra 1746 se je v stavbi pri frančiškanski cerkvi, kjer danes domuje glasbena šola Marjana Kozine, začel pouk prve generacije novomeške gimnazije, vpisanih je bilo 66 učencev. Avgusta istega leta jo je ustanovila Marija Terezija, da bi, kot je zapisala v ustanovni listini, »naredila nekaj koristnega za revne meščane Novega mesta« ter da bi »tudi okoliška mladina na tak način dobila priložnost, da jo vzgajajo v verskem nauku in krepostih«.

Novomeška gimnazija je z 270 leti najstarejša izobraževalna ustanova z neprekinjenim delovanjem pri nas, v njej pa so se izobraževala številna znana imena, pravi Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, tudi sam nekdanji gimnazijec ter nekdanji profesor zgodovine in latinščine na gimnaziji.

Frančiškani vodili gimnazijo 130 let

»Na novomeški gimnaziji so poučevali profesorji iz celotne avstro-ogrske monarhije,« pravi Sadek. Tudi dijaki so bili z vseh vetrov. »Si predstavljate, kaj je to pomenilo za tako majhen kraj? Novo mesto tega nikoli več ni doživelo. V današnjem času bi pomen takratne gimnazije lahko primerjali z univerzo na res visoki ravni.« Na Kranjskem je takrat obstajala le še gimnazija v Ljubljani, šele v 19. stoletju so začele nastajati gimnazije tudi drugod po Sloveniji.

Vse do leta 1870, ko je gimnazija postala državna šola, so jo upravljali in v njej poučevali frančiškani. Mesto je z njimi sklenilo pogodbo, v kateri je med drugim pisalo, da jim bo kot plačilo za pouk in vse stroške plačevalo tristo goldinarjev na leto ter jim vsak teden dajalo dvanajst funtov (dobrih šest kilogramov) govedine. »Frančiškani so bili takrat edina intelektualna sila pa tudi denarja ni bilo, da bi plačevali intelektualce od drugod. Frančiškani, ki so v isti stavbi vodili tudi osnovno šolo, so pristali na skromno plačilo,« pripoveduje Sadek.

Bogato arhivsko gradivo, ki ga je Sadek preučeval pri pripravi stalne razstave v gimnaziji z naslovom Pietati litterisque (Za spoštovanje in znanje) ob njeni 265. obletnici in stoletnici sedanje stavbe v Seidlovi ulici, razkriva takrat zelo resna pravila. Od vsega začetka je veljala hora legalis (policijska ura). »Starejši učitelji so pripovedovali, da je bil v 80. letih prejšnjega stoletja duh hore legalis še vedno živ, čeprav to pravilo ni bilo nikjer več zapisano. Toda še takrat je lahko učitelj dijaka poslal k ravnatelju, če ga je pozno zvečer videl zunaj.«

Prepovedano je bilo obiskovanje gostiln, veljala je tudi stroga prepoved prijateljevanja z nasprotnim spolom. Gimnazija je bila do začetka 20. stoletja izrazito moška šola, prva dijakinja se je vpisala šele leta 1908, in sicer kot »privatistka«, ki se je morala ravnati po posebnem protokolu. Dekleta so se začela redno vpisovati na gimnazijo šele okoli leta 1920.

V stavbi današnje glasbene šole, kjer je bila gimnazija vse do leta 1912, so bile razmere tudi za tedanji čas katastrofalne. Leta 1799 so pregledniki mestnih stavb zapisali, da je stavba videti kot navaden hlev. Ker so se internati pojavili šele po drugi svetovni vojni, so morali dijaki sobe najemati. Pogosto se jih je po več stiskalo v pravih čumnatah, pravi Sadek. »Neki najemodajalec je imel sobo, v kateri je spala njegova hči. Pa so v sobo namestili še enega dijaka in v dokument zapisali: Ni nevarnosti, ker je dijak plah.« Vse do konca druge svetovne vojne je bilo treba plačevati tudi šolnino.

Mnogo več kot zgolj delilnica znanja

Kot je znano, je bila novomeška gimnazija valilnica vrhunskih imen, od številnih literatov (Oton Župančič, Ivan Tavčar, Simon Jenko, Dragotin Kette…) do najuspešnejšega slovenskega športnika vseh časov Leona Štuklja, ki pa v šoli ni prav blestel. Pogled v njegovo redovalnico razkrije večinoma oceni zadostno in dobro, razen seveda pri telovadbi, kjer je zapisano, da izstopa po vrhunskih dosežkih. »Štukelj, ki je kasneje doštudiral pravo, se je leta 1920 prijavil na prvi razpis za položaj učitelja telovadbe na gimnaziji. Prijavila sta se dva kandidata. In Leon Štukelj ni bil izbran. Štiri leta kasneje je v Parizu osvojil zlato olimpijsko medaljo,« pripoveduje Sadek.

Najstarejši še živeči dijak novomeške gimnazije, 96-letni Bogdan Osolnik, kulturnik, diplomat in publicist, pravi, da mu je novomeška gimnazija dala nenadomestljivo osnovo in znanje za nadaljnje življenje. Tudi po besedah ravnateljice Mojce Lukšič gimnazija ostaja zvesta izročilu Za spoštovanje in znanje, čeprav se skozi čas nenehno spreminja.