V Sevnici jim gre letos res vse kot po maslu. Najprej je njihova nekdanja sokrajanka postala prva dama ZDA. Zdaj pa je mestece, kjer že šest let organizirajo Festival modre frankinje, dočakalo razveseljivo novico iz Nemčije. Strokovnjaki trsničarskega inštituta Juliusa Kühna v nemškem Geilweilerhofu so odkrili, da sta modra frankinja in portugalka več kot le avtohtoni slovenski sorti. Kot smo poročali včeraj, obe celo izvirata iz Slovenije.
»To odkritje je izredno zanimivo, upam, da se bomo zdaj lažje postavili na svetovni vinski zemljevid,« pravi gostinec Gregor Repovž, eden izmed soorganizatorjev festivala. »V tem okolju smo frankinjo že vedno imeli za našo sorto. Pri čemer je naš stil pridelave drugačen od avstrijskega ali madžarskega, kjer je robustnejša, naša pa je bolj sadna in lažja.«
Novica je povzročila veselje tudi pri družini Kerin, ki je pri svojem vinogradu na Straži pri Krškem lani zgradila nov sodoben hram. Poimenovali so ga Hiša frankinje. Lojze Kerin ml. ima namreč zelo poseben odnos do te sorte. »Fascinira me,« pravi. »Oče je meni v čast posadil prvi vinograd, o njej sem napisal tudi diplomsko nalogo. Prepričan sem, da je najbolj kakovostna in obetavna rdeča sorta v posavski vinorodni deželi. Iz nje pridelujemo osem različnih vin in se trudimo biti nekakšen ambasador frankinje, tudi v strokovnem smislu.«
Vesela novica v sivem jutru
»V tem sivem ljubljanskem jutru ste mi polepšali dan,« je bil prvi odziv Dušana Brejca, direktorja Vinske družbe Slovenije. »To bi moralo biti za domačo vinogradniško stroko vrhunska spodbuda, da pospešeno analizira domače vinograde in se nato izkaže nezmotljiv genetski odtis obeh sort.« Takoj bi morali začeti tudi pospešeno komunicirati spoznanje, da je Slovenija pridobila »starševstvo« nad mednarodno pomembnima sortama.
Po njegovih besedah bi bila primerna tržna pot pridelava originalnih vin, ki bi jih hoteli imeti vsi, ne zgolj doma, temveč v vsej regiji in na tujem. Pri tem pa ne more pomagati nobena še tako pozitivna genetska analiza. »To zmore udejanjiti le skupina večjih in manjših pridelovalcev vina, ki trgu ponudijo avtentična vina, skladna z modo in mednarodnimi trendi.« Prenovljene komunikacijske in prodajne strategije ne bodo mogli voditi sami, še opozarja, temveč jih bodo morali nujno podpreti tudi ministrstvo za kmetijstvo in druge za to pristojne inštitucije.
Brejc bi sprožil tudi postopke za opredelitev najboljših rastišč obeh sort in morda celo pristopil k določitvi posebnih in zato posebej zaščitenih leg, ki dajejo vrhunsko kakovost. Sočasno bi pospešil vzgojo novih slovenskih klonov frankinje in portugalke, ki bodo bodoči temelj za kakovostno rast vin.
Že ko jo potrgaš, veš, da bo dobra
Modra frankinja se uvršča med svetovno najbolj žlahtne rdeče sorte, z njo je po svetu zasajenih skoraj 18.000 hektarjev vinogradov, od tega jih je v Sloveniji slabih 700, večina v Podravju in Posavju. Steklenice najboljših avstrijskih in madžarskih pridelovalcev dosegajo cene tudi do 80 evrov za steklenico. Portugalke pa je največ v Nemčiji, tam uspeva na več kot 4000 hektarjih vinogradov, pri nas je najbolj razširjena v vinorodni deželi Posavje, posebno v Beli krajini.
V Črnomlju že vrsto let organizirajo Dneve portugalke. Leta 2013 je na tekmovalni pokušini zmagal Jožef Prus iz Krmačine pri Metliki, ki je ima med zasebnimi vinarji zasajene največ. »Nad njo me je nekoč navdušil enolog Julij Nemanič. Rekel je, da bo to zagotovo odlična zgodba. In glejte ga, ni se zmotil,« se je včeraj smejal vinar. Belokranjci iz portugalke praviloma pridelujejo bolj sveže in sadno rdeče vino. »Je bistveno boljša od čislanega francoskega beaujolaisa in ni niti približno tako kratkega veka, kot ji ga nekateri pripisujejo,« pravi Prus.
»Nemška študija zgolj potrjuje to, kar smo vedeli že dolgo. In sicer da ima modra frankinja tukaj že od nekdaj svojo domovino,« je pripomnil Uroš Valcl iz prekmurske kleti Marof, ki je avtor ene izmed najbolj polnokrvnih in kompleksnih modrih frankinj, pridelanih na slovenskih tleh. »Je dokaz, da smo se odločili prav, ko smo jo zasadili in jo zasluženo postavili v prvo vrsto ponudbe naše kleti. V teh mikroklimatskih razmerah namreč daje neverjetne rezultate. Že ko jo potrgaš, veš, da bo vino dobro. Ima pravo ravnotežje in zmore filigransko izražati vse finese rastišča.«
Enako meni tudi prvi mož vinske posesti Dveri-pax, na kateri je zasajenih skoraj sedem hektarjev modre frankinje. »Nastopil je čas preboja rdečih vin iz vzhodne Slovenije. Njihova odličnost je bila že ničkolikokrat dokazana na tujih ocenjevanjih,« je samozavesten Danilo Flakus. »Novica iz Nemčije je v tem kontekstu pravo razodetje, ki ga bomo morali izkoristiti. V naših trženjskih aktivnostih bomo vsekakor izpostavljali njihove ugotovitve.«
Cenijo jo tudi Primorci
Morda bo kdo posumil, da bodo to novico z ljubosumjem pospremili na Primorskem, kjer v svojem trsnem naboru nimajo mednarodno razširjene rdeče sorte »Made in Slovenia«. A resnica je drugačna. Modra frankinja ima svojo zgodovinsko domovinsko pravico tudi na slovenskem zahodu. Med tistimi, ki jo je zasadil na novo, je primorski vinar Primož Lavrenčič. »Dejstvo je, da je bila frankinja v Vipavski dolini,« je izpostavil. »Bohuslav Skalicky v strokovni reviji Kmetovalec iz leta 1926 pravi, da na Vipavskem daje celo 'buteljsko vino'.«
S pomočjo genske analize so nemški raziskovalci razvozlali, da je njen rdeči starš že pozabljena in skoraj izumrla sorta mala modrina (tičenska črnina), ki je pred več kot 300 leti uspevala izključno na območju Štajerske. Ta se je nato križala z belima sortama, ki sta prav tako uspevali pri nas. Iz križanja z belino je nastala frankinja, otrok male modrine in zelenega silvanca pa je portugalka.
»Za analizo so na molekularnem nivoju uporabili tako imenovane mikrosatelite, ki so najbolj informativni molekularni markerji,« nam je nemško študijo razložila Nataša Štajner z agronomskega oddelka ljubljanske biotehniške fakultete. Stroki je doslej uspelo razviti že več kot 500 mikrosatelitskih markerjev, ki so uporabni tudi za določanje rodovnika. Starše portugalke in modre frankinje so potrdili na osnovi 56 mikrosatelitnih markerjev, kar je veliko število. »Če se mikrosateliti pri vseh 56 markerjih dedujejo po pričakovanem vzorcu, lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da je opisan rodovnik pravilen,« je zapisala Štajerjeva.
Dokončni geografski izvor so Nemci določili še na podlagi zgodovinskih virov. Iz nemških ampelografskih zapisov iz 18. in 19. stoletja izhaja, da so starši obeh sort uspevali na zgodovinskem območju Spodnje Štajerske že pred letom 1750. Izkazalo se je tudi, da mala modrina ni nikoli rasla na območju današnje Avstrije, je pa bila nesporno navzoča na današnjem območju Slovenije.
