V abonmaju Kromatika smo pozdravili pianista Stefana Vladarja, ki je bil pred leti reden gost Slovenske filharmonije. Avstrijec, ki je postregel z lastno, vrveče domišljeno kadenco, je nemirno gnal svojo interpretacijo temačnega Koncerta za klavir in orkester v d-molu K 466; njegov tokratni zamah je zaznamoval tudi igro radijskega orkestra. A pohvalno enovita izvajalska celota se je zaprla v vzburjeno enakomeren utrip in skoraj prezrla dramatično napetost zvočnih senčenj oziroma kontrastov, pa tudi rahločutnejše dele partiture. Ta je viharniško obarvana, nikakor pa ne enoumna. No, nazadnje nas je Vladar ob dodani Lisztovi Utehi preplavil z romantizirano pojočo upočasnjenostjo, z dolgim odlaganjem razvezov.
Vsakdanjost obeh naših orkestrov je žal prekrita z »antikompleksno« izvajalsko držo. V mislih imam zlasti presek dirigentskih storitev oziroma dejstvo, da se izbira dirigentov večinoma zadovoljuje z merilom zunanje solidnosti. Daniel Raiskin je v prejšnjih sezonah zagotovil trpežne zvočne rešitve, uspešno je vodil turneje korpusa v tujini. Tudi ob tokratnih preprostih vzorcih Góreckega (godalno razpiranje Treh skladb v starem slogu) je dosegel strnjen učinek. Sibeliusova Druga simfonija pa je obtičala v površinsko akumulirani predaji, sklenjeni v navidezni vznesenosti z »nacionalnim« podtonom. Skladba zahteva od izvajalcev globlje premišljene spoje, ponotranjenje oblikovalskih protislovij, iz katerih se izvija stavek, odnos do drobljeno-izpeljujočega nabiranja gradiva, povezanost med prekinitvami in izrastki stare zaprtosti, fasetno delo z orkestrskimi skupinami oziroma z zvočno-ritmičnimi plastmi. Le s takšnim spoznavanjem tkiva in oblike lahko orkester spozna tudi samega sebe.
Povsem nasprotne izvajalske značilnosti smo opazili ob gostovanju Leipziškega godalnega kvarteta v srebrnem abonmaju. Ugledni ansambel je – skladno z dobro staro nemško tradicijo – analitično izredno strukturiran, predajanje temperamentni zvočni igri pa se lahko dotakne roba intonacijske vzdržljivosti. Tako je Dvořák (Ameriški kvartet) prasketal v pikantnih ritmičnih oznakah, obenem pa kazal zlasti v vodilnem pevskem glasu (prva violina) tudi znamenja ranljivosti. To je bil slabši del večera, na katerem pa se je glasba vendarle razodela, in sicer nemška. Ansambelska četverica (Conrad Muck in Tilman Büning, violini, Ivo Bauer, viola, Matthias Moosdorf, violončelo) sobiva v njenem polifonem dialoškem duhu, ki ga Schumann (Godalni kvartet v A-duru, op. 41 št. 3) subjektivno razpira bežnim romantičnim pomenljivostim, Mozart (Lovski kvartet) pa, vsaj na prvi pogled, še vedrini čiste glasbe.