Ministrstvo za javno upravo je v sodelovanju z ministrstvom za zdravje že objavilo pet skupnih javnih naročil, s katerimi iščejo najcenejše ponudnike za zdravila, plenice, rokavice, igle in katetre. Ocenjena vrednost teh naročil je okoli 45 milijonov evrov. Prihranke pričakujejo, ne znajo pa še povedati, kolikšni bodo, saj razpisi (tudi zaradi pritožb) še niso končani. Glede na veliko število prejetih ponudb (od 14 do 19 pri vsakem od teh naročil) pa na ministrstvu za javno upravo pričakujejo visoko stopnjo konkurence in s tem pritisk na cene.
Konec tega leta ali najpozneje v začetku novega naj bi po takšnem sistemu naročili tudi infuzijske in transfuzijske sisteme ter material za respiratorno terapijo, prihodnje leto pa material za interventno kardiologijo in interventno radiologijo.
Skupno javno naročanje je poskus odgovora na preplačila in netransparentno naročanje v zdravstvu, kar ni problem zgolj zadnjih nekaj mesecev. Že leta 2002 je namreč računsko sodišče v reviziji slovenskih bolnišnic ugotovilo, da je le ena od njih za izbiro dobaviteljev večine nabavljenih zdravil izvedla postopek izbire, prek razpisov so tedaj bolnišnice nakupile le polovico medicinskega potrošnega materiala. »Računsko sodišče je preverjalo pravilnost poslovanja UKC Ljubljana v letu 2007. Ugotovilo je, da so za 63 milijonov evrov blaga, materiala in storitev nakupili brez javnega naročanja,« nadalje našteva Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča.
Naročanje po principu tako imenovanih evidenčnih naročil, za katera ni treba izpeljati javnega naročanja, je največja rakava rana prav v zdravstvu. Po dostopnih podatkih so v UKC Ljubljana lani izvedli več kot 43.000 takšnih netransparentnih malih naročil, njihova skupna vrednost (60 milijonov evrov) pa je bila veliko večja od skupne vrednosti javnih naročil (14 milijonov evrov), ki naj bi šla skozi transparentnejši postopek.
Bolnišnice ne sodelujejo
Predsednik računskega sodišča Tomaž Veselmed razlogi za takšno stanje našteje več stvari: zdravnike, odsotnost standardov, majhnost trga in nesodelovanje. »Bolnišnice ne sodelujejo med seboj in še niso pokazale nobene samoiniciative, da bi se poenotile o standardih. Prevelik je vpliv zdravnikov, ki vodijo posamezne oddelke in določene medicinske materiale jemljejo kot edino sprejemljive za njihovo bolnišnico. Že nekaj deset kilometrov stran pa teh svojim pacientom sploh ne bi vgrajevali,« pojasni.
Zato je po njegovem prepričanju ideja o vzpostavitvi zlatih standardov oziroma minimalnega sprejemljivega tehničnega okvira za medicinske materiale mogoče drzna, a zelo na mestu. In prvi pogoj za učinkovito skupno javno naročanje. Do zlatega standarda bi stroške pripomočkov krila država, naprej pa bolnišnica, če bi se odločila, da to zanje ni dovolj dobro. Vesel ne pričakuje, da bodo to sposobne urediti bolnišnice same, je pa prepričan, da bi to moralo storiti zdravstveno ministrstvo.
Na majhen trg dobavitelji vstopajo prek posrednikov
Druga težava slovenskega zdravstva je majhen trg in njegova nepovezanost. Dobaviteljem je jasno, da bodo na razpisih lažje dosegali višje cene prek posrednikov, zastopnikov in podizvajalcev. Zdrava konkurenca se ne more vzpostaviti tudi zaradi monopola določenih proizvajalcev in kartelnih ter včasih tudi čisto lokalnih dogovorov. Vesel je prepričan, da zato tudi poskus s skupnim javnim naročanjem teh težav ne bo odpravil, saj evropska zakonodaja ne dopušča, da bi lahko izločili posrednike in tako dodatno znižali nabavne cene. »Če bomo hoteli to rešiti, bomo morali poseči v evropske predpise. Brez tega tudi skupna javna naročila ne bodo rešila problema preplačevanja,« je prepričan.
Na vprašanje, ali se je takšen sistem naročanja v zdravstvu tako dolgo obdržal tudi zaradi političnih povezav dobaviteljev z odločevalci v zdravstvu, Vesel ne more konkretno odgovoriti. »Ker nimamo dostopa do podatkov zasebnih družb, v to nimamo dobrega vpogleda. Bi si pa težko predstavljal, da desetletje ne bi nihče reagiral, če povezav ne bi bilo,« pravi. Sorodstvene povezave se mu zdijo tukaj minorne, prej bi govoril o povezavah, ki jim je skupna ljubezen do denarja. Prav zaradi teh, je prepričan, je ministrstvo za zdravje tudi tako težko prepričalo bolnišnice, da vstopijo v sistem skupnega javnega naročanja. Koliko lahko tukaj krivimo vodje nabavnih služb? »Ti so večkrat v nezavidljivem položaju. Res jim ne bi bilo treba vedno skloniti glave, a poznam primere, ko so ti ostali povsem nemočni zaradi diktata zdravnikov,« je jasen Vesel.
