Včeraj je Janša uporabil nov rekvizit. Da bi čim nazorneje pokazal, kako Cerarjeva vlada zamuja z izpolnjevanjem zavez v koalicijski pogodbi, je sredi uvodnega utemeljevanja interpelacije SDS proti aktualni ministrski ekipi potegnil na plan namizni koledar za letošnje leto in ga izročil premierju. »Mogoče bo kaj pomagalo. Upanje pač umira zadnje,« je dahnil z dramatičnim glasom.
Navedbe Janeza Janše, da sedanja ministrska ekipa ni učinkovita in da bi njeno delovanje lahko označili z besedo stihija, v precejšnji meri držijo. Ne gre pa spregledati, da k takšnemu stanju pomembno prispeva tudi SDS. Interpelacije ter poslanska vprašanja in pobude so seveda demokratični instrumenti, ki jih uporablja (predvsem) opozicija, pet vloženih interpelacij v pol leta in krepko čez tisoč poslanskih vprašanj vladi in ministrstvom v slabem letu dni pa največja opozicijska stranka kaj težko utemelji z oznako »služenje državljanom«. Gre namreč za jasen poskus izčrpavanja in ohromitve vlade in parlamenta, kar državljanom pač ne more koristiti. Zelo redko so Slovenski demokrati v tem mandatu uporabili možnost sklicevanja izrednih sej parlamenta – a zgolj zato, ker imajo sami premajhno število poslancev (zahtevo za izredno sejo mora podpisati triindvajset parlamentarcev, SDS pa jih ima zgolj še devetnajst), druge stranke pa za Janševe projekte vse težje pridobijo.
Da bo (celodnevna) parlamentarna obravnava interpelacije proti vladi zgolj šov, je bilo jasno vse od njene vložitve; če bi v SDS menili, da lahko resno ogrozijo sedanjo vlado, bi se odločili za konstruktivno nezaupnico oziroma predlagali novega mandatarja. Tako pa je največja opozicijska stranka včeraj predvsem izpostavljala, kako slaba je trenutna situacija v Sloveniji oziroma da je ta celo slabša kot v nedemokratičnih afriških državah. V Ugando, kjer so nekaj tednov pred volitvami v hišni pripor strpali predsednika največje opozicijske stranke, so namreč po navedbah Janeza Janše prišli vsaj mednarodni opazovalci, ko je bil v zaporu on, pa je Cerar nenadzorovano ukradel volitve. Na drugi strani so vladajoči ves dan izpostavljali, kaj vse da so v tem mandatu dosegli, in nakazovali, da se Slovenija pod njihovim vodstvom spreminja v sanjsko deželo. Tako eni kot drugi pa so nagovarjali predvsem prepričane in kaj prida novih volilcev najverjetneje niso pridobili.
Okoli 80 odstotkov volilnega telesa meni, da stvari ne gredo v pravo smer, je včeraj med drugim ugotavljal Janša. Hkrati pa je zamolčal, da so volilci razočarani tako nad vlado kot nad opozicijo. Nedavna javnomnenjska raziskava agencije Ninamedia je namreč pokazala, da je z delom vlade zadovoljnih 36 odstotkov vprašanih, z delovanjem opozicije pa le 20 odstotkov. Tudi med volilci SDS je navdušenje nad delovanjem opozicije relativno majhno; pozitivno oceno ji je namenilo komaj 40 odstotkov privržencev Janševe stranke.
Pod črto: skoraj polovica anketirancev je razočaranih tako nad koalicijo kot nad opozicijo, kar odpira prostor za nove politične akterje ali celo za demokraciji nenaklonjene stranke. Tega pa se tako koalicijske kot opozicijske stranke premalo zavedajo. Zato bi morale o svojem nadaljnjem delovanju krepko razmisliti – in morda koga od akterjev usmeriti v drug »poklic«.
