Slovenska vinogradniška literatura, ki modre frankinje in portugalke doslej ni uvrščala niti med naše avtohtone sorte, bo doživela pomembno posodobitev. Strokovnjaki nemškega trsničarskega inštituta Geilweilerhof so odkrili, da sta ti mednarodno razširjeni rdeči sorti grozdja več kot le avtohtoni, saj celo izvirata iz Slovenije. Pred več kot 300 leti sta se rodili prav na naših tleh, in sicer v vinogradih slovenske Štajerske.
Nekoč je obstajala domneva, da portugalka izvira iz Portugalske. To so sklepali tudi na podlagi zgodovinskih virov, med drugim zaradi navedbe, da je ta trta v Avstrijo prvič prispela leta 1772 iz Porta. Pozneje se je stroka strinjala, da je sorta izvorno avstrijska. Portugalke je največ v Nemčiji, tam uspeva na več kot 4000 hektarjih vinogradov, pri nas pa je najbolj razširjena v vinorodni deželi Posavje, posebno v Beli krajini.
Modra frankinja se uvršča med svetovno najbolj žlahtne rdeče sorte, z njo je po svetu zasajenih skoraj 18.000 hektarjev vinogradov, od tega jih je v Sloveniji slabih 700, večina v Podravju in Posavju. O modri frankinji je večina strokovnjakov domnevala, da izvira iz Avstrije, Madžarske ali Hrvaške. V novembrski izdaji avstrijske vinogradniške revije Der Winzer objavljen znanstveni prispevek pa je to znanje obrnil na glavo.
Arheologi genetskih zapisov pozabljenih trt
Erika Maul, Franco Röckel in Reinhard Töpfer z zveznega Inštituta Juliusa Kühna v nemškem Geilweilerhofu so mednarodno priznani raziskovalci s področja agronomije, mikrobiologije in genetike trt. S sodelavci po vsem svetu zbirajo in analizirajo primerke starih in novih žlahtnih sort. Doslej so zbrali že več kot 3500 različnih genskih prstnih odtisov vinskih trt. »To je nekakšna sodobna vrsta arheologije,« je njihovo delo slikovito opisala Maulova.
Stroki je bilo že nekaj časa znano, da je beli starš portugalke zeleni silvanec, modre frankinje pa debela belina. Debela belina (Heunisch Weiss) je bila do sredine 19. stoletja najbolj razširjena evropska bela sorta in je starš kar 128 žlahtnim sortam grozdja, med drugim tudi chardonnayju, rizlingu, rebuli in šiponu.
Odgovora na vprašanji, kdo je rdeča mati modre frankinje in portugalke in kje se je prvič pripetilo naključno križanje z belim staršem, vinogradniška znanost doslej ni poznala. Prvi ključ za razrešitev uganke so Nemci odkrili v starem vinogradu v deželi Rheinhessen. Tam so vzorčili njim doslej neznano sorto vinske trte, ki pozno obrodi grozdje z majhnimi temnomodrimi jagodami. Genetska analiza je pokazala, da so to sorto štajerski avtorji v 19. stoletju poimenovali blaue zimmettraube, njeni slovenski sinonimi pa so mala modrina, vranek ali tičenska črnina.
Italijani je niso prepoznali
To rdeče grozdje z zelo izrazito barvo je bilo v 19. stoletju še zelo razširjeno na Slovenskem, med drugim je bilo vino male modrine del nekoč slovite rdeče zvrsti iz Slovenskih Konjic. V stoletnem vinogradu grofa iz Manzana so identično sorto leta 2006 odkrili tudi ampelografski strokovnjaki iz Furlanije (ampelografija je znanstvena veda, ki preučuje in opisuje družine in vrste vinske trte). Ker je niso prepoznali, so ji nadeli fantazijsko ime sbulzina. Nemški strokovnjaki domnevajo, da je ta trta v Italijo pripotovala iz Podravja.
Da bi potrdili starševstvo in sorodstveno povezanost portugalke in modre frankinje z malo modrino, so nemški raziskovalci izbrali 56 genetskih markerjev. Rezultat je bil nesporen: doslej neznani starš modre frankinje in portugalke je dejansko pozabljena slovenska rdeča sorta.
Šestindvajset izvorno slovenskih sort
V naslednjem koraku dokončne geografske določitve izvora modre frankinje in portugalke so se Nemci detektivsko zakopali še v zgodovinske vire. Iz nemških ampelografskih zapisov iz 18. in 19. stoletja izhaja, da so njuni starši uspevali na zgodovinskem območju Spodnje Štajerske že pred letom 1750. »Izkazalo se je tudi, da mala modrina ni nikoli rasla na območju današnje Avstrije,« nam je v telefonskem pogovoru razložila Maulova. »Je pa bila nesporno navzoča na današnjem območju Slovenije.«
Uganka je bila s tem razrešena. Modra frankinja in portugalka sta naši kot Peter Prevc, kranjska klobasa in prekmurska gibanica. Slovenija bo zdaj razširila svoj nabor avtohtonih žlahtnih trt in na vrh postavila dve zares mednarodno razširjeni rdeči sorti.
Genetska baza inštituta iz Geilweilerhofa po novem zajema 26 različnih sort vinske trte slovenskega izvora. Na tem seznamu pa ni refoška in šipona. Refošk je italijanski, šipon pa madžarski. So pa pinela, ranina, ranfol, zelen, vitovska grganja, klarnica, žametovka in še več širši javnosti povsem neznanih sort, ki rastejo v ampelografskem vrtu Kromberk pri Novi Gorici (dišečka, gnet, verbena, vrtovka, zunek).
Izvor modre frankinje in portugalke
Maul, Röckel,
Töpfer (Der Winzer, november 2016)
PODATKI
mala modrina
debela belina
mala modrina
zeleni silvanec
modra frankinja
portugalka
Nemški strokovanjaki za trsničarstvo so s pomočjo genske analize razvozlali, iz katerih sort vinske trte sta se z naključnim križanjem nekoč rodili modra frankinja in portugalka. Njun rdeči starš je že pozabljena in skoraj izumrla sorta mala modrina, ki je pred več kot 300 leti uspevala izključno na območju Štajerske.
