Ker je imel Sergej Karjakin po polovici dvoboja prvič prost dan pred partijo z belimi figurami, je bilo logično, da bo v sedmi partiji preizkusil moč prvaka še v zaprtih sistemih. Da bo torej odprl partijo z daminim kmetom, je moral pričakovati tudi Carlsen, ki je v odgovor bliskovito serviral slovansko obrambo in ob prvi priložnosti prepeljal igro v različico sprejetega daminega gambita, različico, ki je zelo udobna za črnega.
Izzivalca je tak razvoj dogodkov nekoliko spravil iz tira, saj je z mlačno potezo ponudil prvaku možnost, da kljub črnim figuram doseže minimalno prednost. Da je ta ni izkoristil, je še en znak, da v New Yorku ne gledamo svetovnega prvaka na običajni ravni. Za nameček je čez dve potezi prezrl – kot je po partiji priznal – razplet, ki je belemu prinesel kmeta, a je bilo prednost zaradi raznobarvnih lovcev na šahovnici tako rekoč nemogoče uveljaviti. To je Rus zelo hitro uvidel in sprejel ponujeni remi. Z razpletom sta bila zadovoljna oba, svoje napake v igri pa manj samovšečni izzivalec očitno precej lažje sprejema.
Norvežan je bil zdaj na vrsti, da odpre z daminim kmetom in preveri Karjakinovo pripravljenost v bolj strateških vodah. A že v tretji potezi se je prvak odpovedal vročim teoretskim razpravam: izbral je potezo, ki dovoljuje prehode v številne položaje z bogato igro, kjer pa ni potrebno poznavanje najnovejših teoretičnih dognanj. Izzivalec je bil kos otvoritveni nalogi: poteze je vlekel z močno roko, zanesljivo in hitro. Magnus se je izgubljal v mučnem iskanju prednosti in začel dajati vtis, da je pripravljen na vsak razplet, samo da ne bo še enega remija. Ta bi pomenil izenačenje rekorda: leta 1995 sta Kasparov in Anand prav tako v New Yorku remizirala prvih osem partij. Kljub odprtemu središču so bile na deski še vse figure, a ker se je šampion preveč zagledal v motive na daminem krilu, je njegov kralj spet ostal skoraj brez obrambe. Izzivalcu tudi tokrat ni prišlo na misel, da bi z aktivno igro spravil belega v težave, in je raje sistematično menjaval figure.
Carlsenu je ostajalo vse manj motivov in v obojestranski časovni stiski je tvegal vse več. Ko je Sergej našel nekaj točnih potez, je Magnus končno stopil čez rob. A v zadnjih sekundah je Rus vrnil uslugo s spregledom in po časovni kontroli ostal z močnim prostim kmetom, ki mu je zagotavljal preživetje, obenem pa s slabo zavarovanim kraljem. Beli je imel več kot eno pot do remija, a mu to ni bilo dovolj. Spet in spet je poskušal zmagati. Kazen je bila hitra, kruta in elegantna. Rus je postavil pravo študijo, v kateri je izkoristil vse svoje in nasprotnikove figure ter belemu ponudil izbiro: mat ali izguba kraljice. Carlsen je čestital izzivalcu in odvihral mimo norveških novinarjev, že po dobri minuti pa tudi s tiskovne konference. V New Yorku je postalo vroče, Rus vodi in v zraku je le eno vprašanje: ali prvak zmore tudi takrat, ko se resnično mudi?
