Eden izmed številnih nepopisanih zunanjepolitičnih listov novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa je prav gotovo tisti, ki naj bi vsaj v grobih obrisih nakazal, kakšna bo njegova politika do zahodnega Balkana. ZDA so imele v zadnjih 25 letih pomembno vlogo v tem delu sveta, ki ga je krvavo zaznamoval razpad Jugoslavije, dejstvo pa je, da se je ta velesila počasi poskušala umakniti iz tega vročega in nepredvidljivega kotla.
Toda ZDA so bile pregloboko vpletene v jugoslovansko krizo, da bi se lahko povsem umaknile, kar pa ne pomeni, da bo Trump še naprej vztrajal pri ohranjanju pomembne ali celo odločilne vloge ZDA. Ameriška navzočnost v tem delu sveta, pravijo analitiki, bo bolj odvisna od novega zunanjega ministra. Zato pa so pričakovanja politikov in javnosti v državah nekdanje Jugoslavije mešanica ugibanj, optimizma, želja po morda drugačnem pristopu do problemov in spoznanja, da bodo ZDA z novim predsednikom morda še manj navzoče pri reševanju nerešenih vprašanj.
»Lažje« bodo dihali
Srbija, ki pod vodstvom premierja Aleksandra Vučića in predsednika Tomislava Nikolića vodi dvotirno politiko – tesno sodelovanje z Rusijo in pristopna pogajanja za članstvo v EU – z Barackom Obamo ni imela kaj več kot korektne odnose. Obama je bil tudi s tem, ko je bila državna sekretarka Hillary Clinton, nadaljevalec politike Billa Clintona, enega »glavnih« krivcev za Natovo bombardiranje Srbije in za odcepitev Kosova, katerega samostojnosti še danes niso priznale niti vse članice Evropske unije.
Zmaga Clintonove ne bi nič spremenila, zmaga Trumpa, kljub vrsti neznank v njegovi zunanji politiki, pa po oceni Beograda ponuja upanje za nove odnose. Vučić o Trumpu pravi, da s svojim drugačnim pristopom – ne zanima ga, kaj pravijo mediji, med prvimi je po zmagi poklical francosko nacionalistko Le Penovo – daje upanje tudi drugemu delu sveta, ki ga je dosedanja elita zanemarjala. Za Vučića ni nepomembno, da je sam v Beograd pripeljal Rudyja Giulianija, nekdanjega newyorškega župana, ki zdaj sodi med ožje kandidate za člana Trumpove administracije, in da Trump med vrsticami napoveduje manj popadljivo politiko do Rusije, največje srbske zaveznice. Poslej naj to zavezništvo v očeh Evrope ne bi bilo kamen spotike, ampak srbska prednost. Predvsem ko gre za Kosovo in obrambo kantona Republika Srbska v BiH. Srbski strokovnjak za mednarodne odnose dr. Srđa Trifković pravi, da je za Srbijo dobro, da jugovzhodne Evrope ni na Trumpovem prednostnem seznamu. »Manj ko so bile ZDA navzoče na Balkanu, bolje je bilo Srbiji. Ker pa Trumpova izvolitev ob brexitu prinaša nove glavobole tudi EU, to odpira Srbiji širši manevrski prostor v pogajanjih, kar pomeni, da ji ne bo treba brezpogojno pristajati na vse bruseljske zahteve.«
Članstvo v Natu na stranskem tiru
Makedonija, ki se pripravlja na večkrat preložene parlamentarne volitve 11. decembra, je kljub trenutnemu miru še naprej potencialno žarišče notranjih in zunanjih napetosti. Niso še pozabljeni medetnični spopadi z Albanci leta 2012, krvav obračun s 50 albanskimi skrajneži v Kumanovu, v katerem je padlo tudi pet policistov, in protivladni protesti maja 2015. Ob pomoči odposlancev EU so se razmere vendarle umirile. Pri tem ZDA niso odigrale aktivnejše vloge, so pa zato toliko pomembnejše v zunanjepolitičnem sporu Makedonije z Grčijo glede imena države in vztrajnem oviranju Makedonije, da bi vstopila v Nato. Kot posebni odposlanec OZN je pogajanja med državama vodil prav Američan Matthew Nimetz, ZDA so bile nekajkrat organizator pogajanj na ameriških tleh in nikoli niso favorizirale Grčije kot države, ki je za ZDA vsekakor ekonomsko in politično pomembnejša. Res pa je tudi, da nikoli niso močneje pritisnile na Atene, naj dajo zeleno luč za makedonsko članstvo v Natu, ki ga Grčija pogojuje z rešitvijo spora o imenu.
Trumpova napoved, da ZDA ne bodo Natova molzna krava, lahko posredno pomeni manjšo navzočnost te velesile v severnoatlantskem zavezništvu, s tem pa potiskanje vprašanja makedonskega članstva na še bolj stranski tir. EU in evropske članice Nata pa v razmerah, v kakršnih je trenutno Grčija, ne bodo z reševanjem tega spora dolivale olja na ogenj. Pričakovanja Vlatka Djorčeva, parlamentarca iz vrst vladajoče VMRO-DPMNE, da se bodo odnosi z ZDA poslej še poglobili, so tako verjetno bolj želja kot posledica resne analize.
Mrtvi daytonski sporazum
Morebitni odmik ameriške zunanje politike iz jugozahodne Evrope prinaša preglavice tudi Bosni in Hercegovini. Daytonski sporazum, v veliki meri tudi ameriško dete, se je po mnogih ocenah izčrpal, ne da bi dosegel osnovni namen – popolno konsolidacijo države. Postopno prenašanje oblasti na Sarajevo je v resnici odpiralo prostor novim igralcem – Srbiji in prek nje Rusom v Republiki Srbski in Turčiji. Vse pogostejša razkritja delovanja islamskih skrajnežev v bošnjaškem delu BiH samo krepijo prepričanje srbske strani, da »jim z Bošnjaki ni živeti v isti državi«. Analitik Anđelko Milardović pravi, da se Trump, čeprav je vodil predvolilno kampanjo po balkansko, z Balkanom in BiH ter daytonskim sporazumom ne bo ukvarjal na dnevni osnovi, ampak se bo bolj prilagajal »razmeram na terenu«. To pa pomeni mlačno in verjetno zapoznelo reakcijo.
