Pri institutu sprave med sprtimi Slovenci Cerkev posega po zgoraj omenjeni doktrini izvirnega greha in prenaša spor na vse, tudi po vojni rojene Slovence, pri čemer zahteva spravo tudi med njimi. Cerkev pozablja, da je bila sprava na državni – simbolni – ravni že opravljena. Spominska slovesnost, na kateri sta se žrtvam poklonila tako najvišji predstavnik države kot najvišji predstavnik Cerkve, sega že v leto 1990. Dejanski udeleženci državljanskega spopada so danes stari vsaj 90 let in več. Mlajši od te starosti s spravo nimamo ničesar, kajti odnos do preteklosti je človekova intima in tako ali drugače mislečim ni treba za svoja stališča do nje nikomur polagati računov. Sploh pa ne podpisovati kakršnih koli resolucij o preteklosti.

Zločin povojnih pobojev je neločljiv od zločina 2. svetovne vojne. Tako kot letalonosilko po tem, ko ugasne motorje, vztrajnost nosi še dolge ure, tako tudi vojna, ki je leta dolgo obremenjevala trpeče ljudstvo, ni mogla ugasniti na mah, 9. maja 1945. Vse húdo, ki se je v človeku nabiralo med letoma 1939 in 1945, je gorelo še leta. Najbolj seveda prvo in drugo povojno leto. Pošast maščevalnosti, neločljiva spremljevalka vsake vojne v človeški zgodovini, je zavladala vsej povojni Evropi. Vse od Grčije do Baltika in vse od Italije do Sovjetske zveze.

Evropa po maju 1945 je bila povsem kaotična celina. V ogromnem delu sta bili uničeni prometna infrastruktura in večina industrije. Razdejana in neobdelana so bila polja. Osnovne črede so bile poklane ali so se razbežale. Javne in upravne službe niso delovale. Edino oblast so imele oborožene sile zmagovalcev, ki pa s svojim znanjem in sposobnostjo niso mogle niti nadomestiti izpada upravnih služb niti zagotoviti hrane. V boju za preživetje je obveljala volja močnejšega. Vojaki zavezniških sil (predvsem Sovjeti) so posilili blizu dva milijona nemških žena. Anglo-ameriški del zmagovalnega vojaštva jih je prav toliko prisilil v prostitucijo za življenjske dobrine. V istem času, ko so jugoslovanske sile na slovenskih tleh, v Teharjah, Rogu in še kje, pobile 15.000 domobrancev in njihovih simpatizerjev, so zavezniške sile na nemških tleh vzpostavile več sto taborišč za ujete nemške vojake ter za policijske sile. Najbolj znani so bili renški travniški kampi.

V nekaj deset takšnih kampov, dimenzije tisoč krat tisoč metrov, obdanih z bodečo žico in brez sleherne infrastrukture, so strpali nekaj sto tisoč ujetih vojakov in pripadnikov nacističnih sil. V vseh kampih po Nemčiji je v letih 1945 in 1946 od bolezni, lakote in mraza umrlo blizu milijon in pol ujetnikov. V skoraj vsej drugih evropskih državah so tudi potekali revanšistični procesi. Še veliko več o povojnem obračunavanju lahko preberete v odličnem delu Podivjana celina, napisal jo je Keith Lowe.

Totalitarnost socialistične Jugoslavije je bila v kaosu povojne Evrope in zaradi nevarnosti vdora sil Varšavskega pakta do neke mere razumljiva. Primež totalitarizma je po letu 1955 začel popuščati. Konec šestdesetih let so se odprle meje – železna zavesa je padla. Sredi sedemdesetih smo doživeli samoupravljanje in participacijo delavcev pri vodenju podjetja. Totalitarnost in pregon ljudi sta se omejila na nekaj deset intelektualcev. Velika večina državljanov primeža ni več občutila. Prav nasprotno. Uživali smo vse blagodati kolektivistične družbene ureditve.

Separatno objokovanje nekaj tisoč domobranskih in ustaških žrtev Barbarinega rova, pri čemer je Slovenija prispevala na oltar 2. svetovne vojne skupno 96.000 žrtev, je sprenevedanje najhujše vrste. Na sveto pravico do groba se danes na številnih komemoracijah sklicuje katoliška hierarhija. Gre za isto hierarhijo, ki med 2. svetovno vojno ni dovoljevala številnim ubitim partizanom pokopa na pokopališčih. Na posvečeni zemlji, kot so rekli, brezbožnih ljudi ne bomo pokopavali. Mnogi so tudi pozabili na drugo plat medalje. Na izvirni greh ljubljanske škofije, ki je ob zavzetju Ljubljane leta 1941 aktivno sodelovala z italijanskim fašizmom, zaradi česar je nastala usodna delitev slovenskega naroda. V mariborski škofiji zaradi zavednosti in razumnosti cerkvenih vodij razkola med Slovenci ni bilo. In tudi slovenskih žrtev je bilo v tej in v drugih pokrajinah bistveno manj.

Naših 3000 pobitih in v Hudi Jami pokopanih ustašev in domobrancev sodi k vsaj dvema milijonoma evropskih povojnih žrtev 2. svetovne vojne. Posebne ideologije tu ni. Danes živeči ljudje nismo krivi poboja in potomcem pobitih ne dolgujemo ničesar. Trdno sem prepričan, da je sodelovanje najvišjih predstavnikov države ter državnega proračuna pri prekopavanju mrtvih domobrancev in ustašev mimo volje večine Slovencev.

Rado Krušič, Žalec