Suspenz bi lahko trajal dlje, a vrnitev tega zakona nas nikakor ne bi smela presenetiti. Ko so znotrajkoalicijski nasprotniki prejšnji mesec sicer preprečili, da bi zakon že bil sprejet, ko so se zoperstavili ministrici, ki je verjela, da je že nastopil pravi čas za njegovo obravnavo, a so obenem sprejeli osnovno logiko, da bo ta čas nekoč morda nastopil, je bila njegova realizacija le še vprašanje časa. Zakon, ki ga je mogoče sprejeti le v specifičnih okoliščinah, le ob primernem času, je hkrati zakon, katerega sprejem ob resnično primernem času postane nujen. Ko se zakon pretirano ravna po realnosti, je le še vprašanje časa, kdaj ga bo realnost sprejela sama.
In prav v tem je osnovni problem: kriterij zunanje realnosti, kriterij zunanjih, kriznih razmer, ki po prepričanju pobudnikov narekujejo sprejem spremembe, je zajet že v njenem besedilu. Končni učinek spremenjenega 10. člena, situacija, ko postane dopustna tudi deportacija tujca, ki želi zaprositi za mednarodno zaščito, ne nastopi že s sprejemom zakona, temveč šele pod pogojem, da je aktivirana – kar pa je odvisno od tega, ali ministrstvo, vlada in parlament presodijo, da se je v zadosti kritični meri spremenila zunanja realnost, da je, skratka, za aktivacijo »nastopil primeren čas«.
Situacija, v kateri ministrica za notranje zadeve gleda skozi luknje v ograji in presoja o tem, ali državi grozi migrantska nevarnost, situacija, v kateri politika odloča o tem, ali bo določeni pravni akt začel veljati, situacija torej, v kateri se načelna zunajčasovnost prava prilagodi časovni dinamiki političnega odločanja, se pojavi že znotraj zakona. Pa vendar, čeprav je žeton izrednih razmer s tem že uporabljen, bi ga politika na vsak način želela uporabiti še enkrat, že v trenutku sprejetja samega zakona.
In dejansko, v tej želji je nekaj realnega, v tem triku je nekaj resnice. Vprašanje, ali je nastopil primeren čas za obravnavo in sprejetje tega zakona, ni nepomembno vprašanje – le da ne gre za vprašanje primernega časa za sprejem začasnega ukrepa (kot najbrž verjamejo lepodušniki v koalicijskih vrstah), temveč za vprašanje odločitve o nepovratnem koraku, koraku, s katerim se kategorija »tujca« preobrazi v apriorno diskutabilno kategorijo, kategorijo, ki jo še vedno lahko obravnavamo povsem enakopravno – lahko pa tudi ne.
Dilema, ali je tujec, ki želi zaprositi za azil, begunec ali migrant, dilema, ki je leto dni obsedala slovensko javnost, je za oblast očitno razrešena: v trenutku, ko se bo odločila, da je »teh ljudi«, kot rad pravi premier, preveč, v trenutku, ko bodo presežene »integracijske zmožnosti« države (kar koli že naj bi to pomenilo), bo vsakdo, ki se bo brez pravih papirjev znašel na meji, pa naj bo po vseh običajnih kriterijih še tako popoln begunec, obravnavan kot čista oblika migranta – kot oseba, od katere je ostalo le še njeno lastno gibanje in ki jo zato lahko le ustavimo in jo odbijemo nazaj v smer, od koder je prišla. Kategorija begunca, ob kateri so se dolgo topila mehka srca modernega centra, je opravila svojo vlogo – in ko je kot svetlo nasprotje, kot edini upravičeni objekt človekoljubja, pomagala demonizirati (ekonomskega) migranta, je naposled izginila tudi sama. Ko sprejmemo toliko beguncev, kot jih lahko integriramo, je naša vest čista – vse, kar je onkraj limita, so tako ali tako migranti.
Bistvena operacija, skratka, poteka na tej ravni. In v tem smislu je popolnoma vseeno, ali bo tistim članom koalicije, ki pri tem vprašanju nasprotujejo nadvse vztrajniški vstajniški ministrici, v zakonu uspelo načarati navidezno ustavnost ali ne. Osnovna logika, ki v notranjost zakona vnaša zdaj že nenavadno običajni mehanizem psevdoizrednih razmer, bo ohranjena v vsakem primeru – z njo pa bo dokončno zabetonirana konfiguracija, v kateri postane samoumevno, da že ob prvi distrakciji zapustimo normalnost.
In dejansko, tudi če določbe zakona nikoli ne bodo aktivirane, bo sam njegov obstoj, samo dejstvo, da bomo na njegovo aktivacijo pomislili vsakokrat, ko se bo na meji pojavil človek sumljivega statusa, z dnevnega reda dokončno umaknil vprašanje, ki bi že od samega začetka moralo biti samoumevno: vprašanje naše lastne adaptacije. Normalnost je bolj fleksibilna, kot verjamemo – in le če skušamo v njej vztrajati, lahko odkrijemo rešitve, na katere prej nismo pomislili. Ko ministrica za notranje zadeve pravi, da je država dolžna preprečiti izredno stanje, ne pa računati na izredno stanje kot del neke svoje rešitve, bi ji lahko celo pritrdili – če bi le znala spoznati, da z očitkom naslavlja samo sebe.
