V diplomatskih krogih obstaja več šol pogledov na obseg slovenskih diplomatskih predstavništev po svetu. Na enem od ekstremnih polov ležijo idealisti, ki bi radi z veleposlaništvi kar najgosteje posejali svetovne celine. Na drugem jim nasproti stojijo realisti, za katere velja, da bi v danih zmožnostih s skromno mrežo radi naredili čudeže. A na čarovnike iz Oza se ne gre zanesti. Osemdeset odstotkov slovenskega BDP je namreč odvisnega od evropskih trgov. Ti zaradi volatilnosti, številnih nerazrešenih evropskih kriz (tudi gospodarskih) in predvsem nasičenosti s konkurenco ne bodo mogli več dolgo zagotavljati zlatih jajc slovenskemu gospodarstvu. Večji napor bi zato morali vložiti v iskanje diplomatske podpore v tistih državah, ki se zaradi svoje rasti in geografske lokacije ponujajo kot naravna odskočna deska na tretje trge. Diplomatska pokritost srednje Azije z veleposlaništvi ne obstaja. Afrika je za Slovenijo celina priložnosti zgolj v Egiptu. Daljni vzhod razen gospodarskega loka z dolgim razponom od Indije prek Kitajske do Japonske tako rekoč ni na zemljevidu slovenske diplomacije.
Odprtja veleposlaništva v Iranu – pa čeprav med zadnjo tretjino držav članic EU – se je Slovenija lotila v zadnjem trenutku, če ni želela, da bi ji večina poslovnih priložnosti spolzela med prsti. Precej manj sreče in posluha finančnih ministrov so v minulih letih že bili deležni premisleki o dvigu slovenske zastave v Savdski Arabiji, Združenih arabskih emiratih, Kazahstanu in Južnoafriški republiki, kot zanimivi za slovensko gospodarstvo pa sta se omenjali tudi Indonezija in Južna Koreja. Šele letošnje poletje je po letih kolebanja med eno in drugo lokacijo prišlo do preboja.
Vlada zdaj zaradi povečanja internacionalizacije slovenskega gospodarstva resno načrtuje odprtje enega veleposlaništva na drugem koncu Perzijskega zaliva, v Združenih arabskih emiratih, s čimer bi Slovenija četrt stoletja po osamosvojitvi dobila šele svoje drugo veleposlaništvo v skorajda 400-milijonskem arabskem svetu. Tako bi slednjič »pokrili« Arabski polotok, ki ga je nemogoče diplomatsko spremljati iz Teherana in Tel Aviva, zelo težko pa tudi iz Egipta. Drugo novo slovensko veleposlaništvo se načrtuje v Kazahstanu, šele tretji državi na postsovjetskem območju, ki naj bi zapolnilo velik diplomatsko-gospodarski primanjkljaj na osrednjeazijskem prostoru. Na svojo priložnost še čakata Maroko in Tanzanija, kjer je Slovenija z nasledstvenim sporazumom po letih propadanja dobila v last objekta jugoslovanske diplomacije.
Diplomatsko-kozularna mreža se torej vendarle začenja počasi oblikovati po željah gospodarstvenikov. Samo za načrtovani veleposlaništvi in obnovo vrnjenih jugoslovanskih objektov je treba še najti denar.
