O tem, ali se bo nemška kanclerka potegovala za še en mandat na čelu vlade, se je dolgo časa in veliko ugibalo, zdaj je tega konec: Merklova gre v boj še četrtič. Če ji bo uspelo, kar kljub visoki javnomnenjski podpori ni samoumevno, bi lahko prehitela najdlje vladajočega nemškega kanclerja Helmuta Kohla, ki je vlado vodil šestnajst let.
Merklova je včeraj po sestanku vrha njene krščanskodemokratske unije CDU pojasnila, da je o tem zelo dolgo premišljevala. O odločilnem dejavniku, ki jo je pripeljal k temu, ni spregovorila. Dejala je »le«, da želi služiti domovini in da nikakor ni šlo za trivialno odločitev. Naštela je izzive, ki čakajo državo: kriza Evropske unije, težavni odnosi z Rusijo in nepredvidljivi z ZDA… »Pri meni je tako, da dolgo razmišljam in odločitve sprejemam pozno. A nato za njimi tudi trdno stojim,« je rekla in dvorano spravila v smeh.
Ugibanje o učinku Trumpa
S čim bo CDU prodajala Merklovo volilcem? Sodeč po osnutku programa, ki so ga pripravili za volitve vodstva stranke v začetku decembra, stranka stavi na nagovarjanje tistih Nemcev, ki se čutijo prikrajšane zaradi tehnološkega napredka gospodarstva. Merklova naj bi razvezala državni mošnjiček in znižala davke za nižje in srednje dohodkovne razrede, več denarja naj bi bilo za otroke, za infrastrukturo. V kosti CDU se je očitno zarezal strah pred efektom Donalda Trumpa v Nemčiji in Evropi. Koliko je volilni razplet v ZDA vplival na odločitev same Merklove za ponovno kandidaturo, pa je nehvaležno ugibati. Nekateri njeno odločitev bolj kot veliki želji pripisujejo občutku dolžnosti do stranke pa tudi države, celo Evrope. Čeprav v Nemčiji piha ugoden gospodarski veter – brezposelnost je na zgodovinsko nizki ravni, proračun ima več kot dovolj prostora za investicije, če bi jih le dopustil finančni minister Wolfgang Schäuble – namreč pod gladino prežijo nevarnosti. Predvsem gre za slabo kapitalizirane banke, naraščajočo revščino med najnižjimi družbenimi razredi, vse večjo izpostavljenost islamskemu terorizmu in, širše gledano, destabiliziranost celotne EU. In tu je še vedno vprašanje, kako uspešno bo državi uspelo integrirati več kot dva milijona beguncev, ki so lani prišli v državo. Skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AFD), ki je na deželnih volitvah beležila zavidljive rezultate, ima več kot dovolj materiala za uspešno volilno kampanjo pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo prihodnjo jesen.
Znotraj CDU tudi na vrhuncu begunske krize, ko je že vse kazalo, da se Merklovi čas v politiki pospešeno izteka, niso našli prepričljivega kandidata, ki bi jo lahko nasledil. Govorilo se je o Schäubleju, ki pa bi se ob pomanjkanju vsakršne karizme že v normalnih časih težko prikupili volilcem. Po Trumpovi zmagi Merklovo tuji komentatorji vidijo kot še edino preostalo močno branilko demokracije in svobodnega sveta. Ob tem očitno pozabljajo, da je s svojo nepopustljivo ekonomsko-finančno politiko Evropsko unijo razklala na dva dela. In, četudi najbrž nehote, dala pospešek skrajno desnim populističnim strankam.
Poslavljajoči se ameriški predsednik Barack Obama je pred nekaj dnevi praktično pozval Nemce, naj Merklovo znova izvolijo. Nekateri se vseeno sprašujejo, ali kanclerka morda ne gre v boj, ki ga ne more dobiti. Je morda precenila svoje možnosti in bo tako kot njeni predhodniki prepozno spoznala, da bi se bilo modro posloviti po koncu tretjega mandata? Tako v SPD kot drugih strankah poudarjajo, da ni nepremagljiva.
